KOFETKANJE Z MANCO

Leto 2007 se je pričelo bolj tako tako. Silvestrovala sem v Kranjski Gori, na glav nem prizorišču, od koder sem komaj čakala, da pobegnem pred nenormalnimi metalci petard in ostalih piroteničnih sredstev. V Ljubljani me je pričakalo pisanje prošenj za službo, letanje po občinah in socialnih uradih za socialno podporo. Prva lučka je zasijala z selitvijo v novi vikend . Druga s pričetkom tečaja meditacij v sredini januarja. In tretja lučka se je prižgala z zaposlitvijo sredi februarja. Takrat je bilo vse skupaj že precej svetlo. Meditacija mi je pomagala, da sem vsak teden naredila kvantni skok v razvoju svoje zavesti in zavedanja o sebi. Čeprav nova služba ni bila naporna in daleč od tega, da mi delo ne bi bilo všeč, sem vedela, da sem sposobna več in predvsem za boljše plačilo. In junija se je to pričelo manifestirati tako, da so mi rekli, naj si poiščem službo drugje. Najprej šok, nato spoznanje, da me nekje čaka nekaj boljšega. In ko sem ravno razreševala izgubo in nenavezanost,...

V decembrskem predprazničnem času nas vse lučke, vonji in zvoki napolnjujejo in hranijo naše srce in dušo, ki si zaslužita le najboljše. Srce hrani prijazna ljubezen, občutljiva in vzajemna igra vseh čustev, ki nas napolnjujejo in prevzemajo, občutek, da smo zaželeni, nenadomestljivi, dragoceni in edinstveni. Ta srčna ljubezen se lahko prebudi z romantiko, prisrčnimi darili, občutljivimi besedami, lepimi večeri, trenutki elegance in vznemirljive strasti. Hrana za dušo je večja redkost. Dušo hrani skrivnostnost, navzočnost v stvareh, ki potrebujejo hrepenenje po večnosti - čudovita glasba, vonj vrtnic, planine, travniki, drevesa in reke. Čeprav so te stvari tu že od nekdaj, jih v trenutkih hrepenenja doživljamo tako, da naši duši govorijo o nevidnem svetu, neslišnem zvoku, o neki posebni radosti. Božič je star praznik in skozi stoletja se je njegovo praznovanje spreminjalo. Vedno je bil praznik skrivnosti, nežnosti in hrepenenja. Tisto veliko veselja, ki nam ga oznanja in prinaša Bo...

Prijateljice so me »okregale«, ker zanemarjam blog. Zadnje čase sem bolj ali manj brez prave energije. In spet se bom zgovarjala na službo. Nikakor mi namreč ne uspe, da bi po 9-10ih urah v službi, nabrala še toliko moči in volje in kaj napisala. Razumem, da je potrebno delovne procese in stroške optimizirati, ampak včasih je cena enostavno previsoka. Stres, izgorelost in utrujenost vplivajo na motivacijo pri delu in pomanjkanje časa za regeneracijo prispeva k večjemu številu napak. Preizkušam na sebi in opazujem na sodelavkah. December je skoraj vedno in skoraj povsod napet. Kot bi hoteli še nadoknaditi tisto, kar nam med letom ni uspelo. Stresu v službi se pridruži še potrošniška mrzlica nakupovanja božičnih in novoletnih daril in potem se vprašam, kam je izginila čarobnost decemberskih praznikov. Namesto, da bi se umirili, pogledali kaj smo v preteklem letu naredili, se poglobili vase in malce razmislili. Letošnjo jesen mi kljub pomanjkanju časa uspe loviti trenutke. V torbici nosim...

Politika me že nekaj časa prav odvratno odvrača. Enostavno ne morem več poslušati naših veleumnih, ki danes čivkajo, jutri gagajo, vmes še malo zakiririkajo, zacvilijo, kaj pametnega pa od njih tako ni pričakovati. Nekdaj so se vsaj malo potrudili, da so zavili v lep celofan. Eni govorijo tako, drugi ravno nasprotno, mediji vse skupaj malo premiksajo in dobimo preslan in premasten predvolilni golaž. Tekom predsedniške kampanje nisem želela komentirati, ker … ni bilo kaj komentirati. Še dobro, da sem se dvakrat peljala ven iz Ljubljane, da sem videla kakšen jumbo plakat s katerega so me želeli prepričat naj jih volim, ker bi drugače zagotovo zamudila volilno kampanjo. Mimo bi šla in jaz še opazila ne bi. Pa verjetno sploh ne bi bilo škode. In potem je postalo baje umazano. Še dobro, da tega nisem videla in slišala, ker bi se samo zasekirala v kakšni državi živim. Na volitvah pa nisem oddala glasu. Ga ni bil vreden nobeden od obeh. Danes so pokazali kaj kroži v peticiji proti nošenju k...

Včeraj je bil dan brez nakupovanja. Žal mi ni uspelo, da ne bi ničesar kupila, saj sem se že eno leto spravljala v Ikeo in včeraj mi je končno uspelo. Sicer nisem veliko kupila, ker me ni nič kaj tako pritegnilo. Sem pa kar precej premišljevala o potrošništvu. Dejstvo je, da je začelo presegati vse meje. Ljudje kupujemo vse kar je v akciji, ugodno, znižano, ali pa se samo sveti. In to ne glede na to ali stvar potrebujemo ali ne. Samo sebe sem opazila, da se skoraj za vsako stvar, ki jo kupim vprašam ali jo dejansko rabim. In kam jo bom dala in kako uporabljala. In dostikrat potem tisto roma nazaj na polico. Še največ in (včasih) brez potrebe zapravljam za hrano. Kupim potem pa v hladilniku poteče rok trajanja. Kje je torej problem?! Nekoč se je opremljalo kopalnico in ko se je kupovalo ploščice, je bilo na voljo pet barv in trije vzorci in med njimi se je bilo potrebno odločiti. Danes pa opremljamo kopalnico, gremo v najmanj pet kopalniških salonov, nekaj dni previsimo na internetu i...

No pa sem ga doživela... piknik v snegu. Prejšnji teden v sredo se je znancu rodila hčerka in za soboto je napovedal fešto na parceli, kjer je veliiiiiiko prostora in en podrt skedenj z nadstreškom. V soboto zjutraj, ko sva se zbudila na vikendu in pogledala skozi okon je naletaval sneg. Seveda sva poklicala znanca, ki je rekel, da je že vse pripravljeno in da nekaj malega snega nas pa že ne bo zmotilo. In sva šla. Sredi snežnega meteža je gorel velik kres, v kotličku so se kuhale klobase, nekaj metrov stran pa se je v velikem loncu kuhalo vino. Velik kup pepela ob kresu je skrival pljučno pečenko izpod peke, za vegetraijance sta se pekli dve piški, hranjeni izključno s koruzo in pšenico. Sneg je na vzdušje vplival kvečejmu pozitivno, kuhano vino je skrbelo za notranje zadovoljstvo in toploto. Mala Maja je tako priskrbela razlog za sneženi piknik. Naj ji bodo zvezde v življenju naklonjene, mi smo jo za začetek dobro proslavili.

Vem, vem, zanemarjam svoj lastni blog... pravzaprav se ne dogaja nič pretresljivo pomembnega, o čemer bi se splačalo pisati. In za povrhu čas tako hitro beži, da še sama sebi ne sledim več. Dan je enak dnevu: ob 6:20 budilka, čez eno uro prižgem računalnik v službi, ob petih popoldan ugotovim, da je ura že pet in mogoče ne bi bilo slabo, da se spravim domov. Še skok v trgovino, doma nekaj pojemo, malo prešaltam programe na TV in že smuk v posteljo. Še vedno sem hvaležna za vikend, kjer si čez soboto in nedeljo napolnim baterije. V glavnem berem. Prejšnji vikend sem prebrala knjigo Shirley MacLaine Camino, pot zvezd . Čez severno Španijo vodi skoraj 800 km dolga romarska pot, na katero se ljudje podajo, da bi našli sebe ali si odgovorili na pomembna življenjska vprašanja. Knjigo sem dobesedno požrla. Še nekaj velikega se je zgodilo. Včeraj. Spravila sem se k likanju. Ja... nekaj najhujšega, čemur se vztrajno izogibam, ampak ker res nisem imela več niti ene majčke ali srajce za oblečt,...

Izkop za rastlinjak je končan. Slava kolegu, ki je kopal in vozil in metal zemljo naokrog. Zasluži medaljo! Rastlinjak je prišel lepo zložen v škatlah, skupaj s 60 stranmi navodil za sestavo. Očitno bo še zabavno. Naslednji korak je tako čakanje pravega vremena. Potrebno bo narediti temelje - 10 betonskih ceglov vkopati kot temelje za sidranje rastlinjaka, urediti napeljavo elektrike za ogrevanje. Ogrevanje je prav posebna znanost. Potreben je namreč termostat, ki deluje na nižjih temperaturah - temperatura namreč ne sme pasti pod ledišče in ni potrebno, da je višja od 5 stopinj. Raziskava ogrevanja - kaj je najprimernejše - ni tako zelo enostavna. Kolega ima v rastlinjaku zaprt sistem z bojlerjem, cevmi za talno gretje, ventilom in termostatom. Sliši se preprosto, izvedba ni tako zelo enostavna. Plinske peči požrejo preveč kisika, kar spet ni ustrezno. Najti bo potrebno fajn električni grelec, ki v kombinaciji z ventialtorjem razporeja zrak po celotnem prostoru. Opcij je še nekaj in ...

Pisala sem že o svojih bodičastih prijateljih . In sedaj je napočil veliki trenutek, ko bodo dobili stalno streho nad glavo. Že spomladi je moje ostro oko ujelo, da imajo v Bauhausu na voljo tudi rastlinjake. Že takrat sem se pozanimala glede rokov dobave in izvedela, da se čaka približno en mesec. V začetku septembra sem naredila hitro raziskavo medd slovenskimi izdelovalci rastlinjakov in ugotovila, da za ceno enega rastlinjaka pri privatniku, v Bauhausu lahko kupim dva!. In sem šla v veliko trgovino naročit rastlinjak, ki ima 10 mm leksan in meri 2,50x3,60 m. Manjših žal nimajo z dovolj debelim leksanom. in sedaj čakam, da pokličejo in da dobim tega mačka v žaklju. Razstavnih eksponatov namreč nimajo. Uvod je torej NAROČILO. Potrebna je temeljita priprava terena. Glede na to, da je okoli najinega vikenda en sam breg je bila najina ugotovitev, da bo treba kopati. Izbrala sva lokacijo in začela dva vikenda nazaj. Prva težava je bila, kam z vso zemljo?! nič, potrebno bo narediti škarpo...

Delodajalci so ponavadi zlobni in samo gledajo kje bodo delavca prinesli okoli in iztisnili iz njega čim več za čim manj denarja. Tako nekako večina ljudi razmišlja kadar razmišljajo o svojih podjetjih oziroma delodajalcih. Zelo malo se jih spusti v nadaljnje razmišljanje, kaj šele, da bi pogledali drugo plat medalje. Še posebej tisti, ki se »borijo« za pravice delavcev imajo že v startu negativen odnos. Vsak teden dobim na telefon kakšno gospo, ki kliče v zagovor delavkam. Pa naj bo to sindikat ali pa osebna zdravnica, se v telefon derejo name, kot da smo že najmanj deset let skregani. Pa poglejmo konkreten primer. Delavka je v ponedeljek prinesla zdravniško potrdilo od splošne zdravnice na katerem je nakracano z zdravniško pisavo pisalo: b. bo od 1.10.07 delala po 5h. Ok, od kdaj splošni zdravnik lahko določi skrajšani delovni čas?! Takšne zadeve ponavadi ureja zdravniška komisija na Zavodu za zavarovanje, ki izda ODLOČBO z obrazložitvijo. Kličem v ordinacijo, kjer se oglasi sestra...

Neverjetno kako hitro se obračajo dnevi. Prav nerodno mi je že, da ne počnem drugega kot hodim v službo in popoldne ne zberem več dovolj energije, da bi sploh prižgala računalnik, kaj šele kaj napisala! Ampak toliko kot v službi delam sedaj, nisem še nikjer nikoli. Odkrito priznam. Osem do devet ur nenehne koncentracije... človeka ubije. Popoldne možgani odpovejo sodelovanje. Ampak... počasi zadeve obvladujem in kmalu si bom že lahko vzela vsaj pet minut za kakšen chat pa pogledat maile. Vikendi so bolj ali ne polno zasedeni z aktivnostmi: predprejšnji vikend smo imeli na sporedu vselitveni žur za "naše" dolenjce. Hrane sem nakupila za 25 ljudi, 19 dejansko prisotnih je jedlo za 15. Odojka so pojedli - mogoče ga je ostalo eno kilo, kruh so jedli... potem se je pa končalo. Niti enega celega kozarca kislih kumaric in paprike nisem spravila v promet, hren je ostal nedotaknjen, taziki sva jedli jaz in Anita. Eno gajbico paradižnika sem predelala v mezgo (ozimnica!!!), s ...

Uh, uspelo mi je prebrati Teorijo o skoraj vsem ! Robert Barry je psiholog, ki je po trinajstih letih poglabljanja v psihologijo ugotovil, da ta veda ne ponuja vseh odgovorov, ki jih človeštvo išče že tisočletja. Pričel je raziskovati področja religije in fizike in skušal najti skupne točke. Ugotavlja, da se v znanosti nasploh pojavlja čedalje več transpersonalnih in holističnih teženj. Še posebej v psihologiji, kjer se transpersonalnost kaže v tem, da skuša psihologija ven iz okvirov ozkega "jaza" in postaja vse bolj jasno, da je vse med seboj povezano, kar pomeni, da je potrebno v poštev zajeti celotno vesolje. Skozi knjigo ugotavlja, da velike enotne teorije o vsem ni mogoče najti v znanosti sami, ampak v sintezi fizike, psihologije in religije. Tisti deli s psihologijo, so mi še nekako jasni, tam, kjer je vključena kvantna fizika pa bi potrebovala bolj spočite možgančke. Citati velikih modreceve, ki jih navaja skozi knjigo so mi dali misliti, saj je bila vsa modrost, ki n...

Ja sonček je poskrbel, da je grozdje nabralo dovolj sladkorja in vikend je bil optimalen za trgatev. Na Dolenjskem je izgledalo približno takole: najprej smo se zbrali na kavici in piškotih. Potem smo šli med trte, vzeli vsak svoj ajmar in se zagnali med vrste. Ko je bil ajmar poln, smo poklicali brentača, ki je v brenti grozdje odnesel do čebra na prikolici. Ko smo prišli do vrha vrste je vsak dobil štamperle Antigripina. Skozi vrste namreč piha veter pa da ne bi kdo staknil prehlada… je Antigripin obvezen. Po uri in pol je bila na vrsti malica: pohane in pečene perutničke, francoska solata, kruh, vino in seveda potica pa nekaj sladkega. Pa nazaj med trte, kjer smo še eno urco obirali in potem peljali grozdje v klet, kjer se ga je zmlelo in napolnilo velike kadi. Potem je bil seveda čas za kosilo: župa, odojek, pohane in pečene perutničke, vložena paprika, kumarice in na koncu seveda nekaj sladkega, vmes pa seveda vino. In potem smo šli na pomoč še k sosedu. Spet dobro urico trgan...

Prva dva dni v novi službi... priznam, da sem fejst utrujena. Situacija: gospa, ki je do sedaj urejala kadrovske evidence in vse povezano s kadrovsko administracijo, je odšla iz firme že pred enim mesecem. V avgustu so bili v glavnem dopusti, vse najnjujnejše zadeve je opravil direktor. Torej je velik stvari za popucat za nazaj, da pridem na čisto, da lahko začnem delat naprej. Ne danes in ne včeraj sploh še nisem prižgala interneta. Ni časa. Kolektiv drugače luškan, simpatičen, v glavnem punce. Kljub začetni poplavi informacij se že počutim v svojem elementu. Jupi!!!

Kuhanje je opravilo, ki ga zelo rada opravljam, če sem pri volji. Kadar nisem pri volji, kuham makarone, ker so hitro pripravljeni. Poleti, ko je veliko zelenjave še posebej rada eksperimentiram. Imam tudi veliko receptov. Tri leta sem vsak teden iz Delove priloge Ona trgala recepte in jih po kategorijah vpenjala v fascikel. Branje teh receptov me pomirja in mi da motivacijo za kuhanje. Rada dobro jem, zato se tudi pri kuhi potrudim. Poleti, ko je na voljo veliko sveže zelenjave se trudim, da je pojem čimveč surove. Potem pa pride sezona buč. Pa ne govorim o ta malih bučkah (cuketih), ampak o tistih velikih, rumenih, ki rastejo na vrtu moje mame. Ona jih je vedno pripravljala v omakah, s paradižnikom in kisom… ne moj najljubši okus sploh. In potem sem poleti dobila veliko bučo. V receptih je bil nek recept v kombinaciji s korenčkom, ki ga nisem mogla izpeljati, ker nisem imela korenčka. Pa sem pogledala v hladilnik, kaj imam še poleg buče: čebulo, kislo smetano, kos puranjih prsi in ...

... je bil danes! In kaj sem počela? V glavnem skoraj nič. Šla sem k sosedom (v tiskarno) na kavico, malo sem še klepetala s sodelavci, potem sem šla kupit malo narezka pa flašo vina, ki pa je nismo spili niti pol! Vsi nekaj abstinirajo. Potem sem svoji naslednici pokazala še kako naredi v Typo3 mailing listo... aja pa še malo sem podebatirala s sodelavci, malo smo se objemali in poslavljali in si obljubili, da se še kaj slišimo. In pridem domov in ugotovim... da sem v zdaj že bivši službi pozabila svoj flis. In se bo treba en dan nujno oglasit, da ga poberem. In sedaj en sproščen vikend in potem novim zmagam naproti, v novi službi, z novim šefom... Jupiii zame!

Letos sva postala ponosna "veleposestnika" lesenega vikenda v Suhi krajini . Hišica narejena...prazna, okolica zanemarjena. Skoraj 4 leta se ni noben niti dotaknil okolice. Ker slika pove več kot beseda... Takole je izgledalo ob nakupu: Okoli hiše stara olesenela stebla in robide... Notranjost je bila bolj ali manj neopremljena... ... pa sva jo opremila... ...malo popestrila in poštimala zunanjost, da izgleda bolj prijazno in sedaj že uživava v miru, branju in "meditiranju", relaksiranju... imava že tudi prvo letino domačih jabolk...manjmi! Privoščim vsakemu, da bi imel svoj čudoviti kotiček... svoj del raja!

Mi je že kar malo nerodno – že tri mesece pišem blog pa nisem še nič napisala o svojih kaktusih. Ja, zbiram kaktuse in jih imam nekaj čez dvesto – med zbiratelji velja, da je to majhna zbirka. Med njimi je kar nekaj »cukerčkov«, ki sem jih dobila od strejših zbiralcev ali pa na raznoraznih srečanjih, sejmih, kaktusarnah...kjerkoli smo že pohajkovali z društvom . Začelo se je z majčkeno zbirko na terasi, ki je rasla in rasla, dokler ni postal problem prezimovanje in je bilo potrebno narediti rastlinjak – jaz mu pravim kar moja velika topla greda. Da bi kaktuse pripravili do cvetenja, jih je treba namreč prezimovati, to pomeni, da jih približno konec oktobra prenehamo zalivati in jih postavimo v svetel prostor, kjer je temperatura okoli 10 stopinj. In na suhem in hladnem ostanejo nekje do marca, ko jih počasi začnemo navajati nazaj na vodo. In potem cvetijo!!! Nekaj časa sem se trudila, da bi jih pri tem ujela in ovekovečila in slike so pristale na ogled celo na internetu . Potem pa se...

Ni mi vseeno v kakšnem okolju živim, zato se pridružujem akciji blogerji za okolje. Uradna spletna stran je TUKAJ .

Ribe niso bile nikoli na vrhu moje prehranjevalne verige. Čeprav so zdrave in imajo baje vse sorte dobrih snovi v sebi, me niso nikoli povsem prepričale. Ja, sem jih jedla in kadar sem jih pohvalila, so bile res odlično pripravljene, saj pohvala od nekoga, ki mu ribe niso v gurmanski užitek, šteje kot najboljši kompliment. Od vseh morskih rib imam najrajši postrvi. Oziroma sem jih imela. V soboto so na obisk prišli prijatelji in z mojim sva jim želela postreči s postrvmi na žaru. Ker je v bližini velika ribogojnica, sem se odpravila po čisto sveže postrvi. Po 6 postrvi. Pred mano so bili trije odjemalci in vsak je vzel po 10 postrvi. Naj takoj povem, da mi ribe smrdijo dokler niso pečene. Tam v ribarnici pa se vonju crknjenih rib pridruži še vonj po umetni ribji hrani. FUJ!!! Ampak dobro, sem si rekla, bom preživela, da dobim svojih 6 rib. Že prej sem se odločila, da če mi jih v ribogojnici ne očistijo, jih ne bom vzela, ker jaz rib ne bom čistila! Ampak v ribogojnici ribe tudi očistij...

Letos sem na dopust, kot ponavadi, vzela toliko knjig kolikor dni naj bi preživela v ležernem poležavanju na morskem zraku in nastavljanju sončnim žarkom. Če cel dan ležim, moram nekaj početi in ker hitro berem, moram imeti zalogo. Na začetku poletja sem se odločila, da znova preberem knjige iz zbirke Anastazija in že prej sem prebrala prvo knjigo . Na morju sem do konca prebrala drugo . Ugotavljam, da pravzaprav nisem izvedela veliko novega, sem pa razlago in nauke sibirske puščavnice nekako lažje integrirala v svojo duhovnost in jo malo bolje povezala s prakso (vsaj tisto, kar sama lahko uporabim). Da celotno zbirko preberem še enkrat, sem se odločila, ker je te knjige mogoče brati na več nivojih in me je zanimalo, kako jih bom doživljala sedaj. V knjigah je napisan zelo preprost pogled na svet, ki ga je sodobna civilizacija pripeljala do skrajnosti materializma. Najbolje, da kar sami primete knjigo v roke in začnete z branjem. Toplo priporočam. Po knjigi s katero moram sodelovati, s...

Danes sem prebrala zelo zelo zanimiv članek o željah. Če bi se nam resnično prikazala zlata ribica in nas vprašala katere 3 želje naj nam izpolni... katere bi bile? In ugotovila sem, da najprej potrebujem premislek - kaj si resnično želim?! Če mi danes nekdo reče: povej in zgodilo se bo! Popolnoma sem se strinjala z Erin , da ni odgovornost enega posameznika, da rešuje cel svet. Torej ne želim miru na svetu za vse ljudi in da ne bi bil nihče lačen in tako naprej. Nekateri te izkušnje potrebujejo. Ne želim tudi želje za nekoga drugega, ker je vsako življenje posameznikova lastna odgovornost. Želim torej sebi, zase. Že samo s tem, ko spremenimo sebe, spremenimo svet. Katere so torej moje tri želje? Vem, da želim nadaljevati potovanje po poti na kateri sem sedaj in želim, da se ta pot spremeni v avtocesto. To bi bil prva želja. Druga želja je, da izkušje pridobljene na tem potovanju delim s čimveč ljudmi in jim pomagam, da najdejo sebe in Ljubezen, ker je to nekaj najlepšega. In to se na...

Ta vikend sem bila v srednjem veku. Službeno. V Žički kartuziji so imeli dvodnevno srednjeveško prireditev imenovano Ognjena kartuzija . Bilo je res luštno. Pred obzidjem je bila srednjeveška tržnica, kjer so razni obrtniki prodajali svoje ročno narejene izdelke, znotraj obzidja pa so menihi iluminirali knjige, skrbeli za vino (ja, imajo vinsko klet, kjer pridelujejo šampanjec) pa pridelovali zelišča in delali zdravilne zvarke... No ampak vse to si lahko preberete na uradni spletni strani ! Najpomembnejše je to, da sem imela VIP karto, ker je naša firma bila sponzor. In to je vključevalo večerni pohod s Turki nad kartuzijo, pečenega vola, sedenje ob ognju okoli katerega so se sabljali in uprizarjali boje postavni Turki (ki so bili v resnici člani češke skupine mečevalcev, ki sedaj snema Narnijo v Soški dolini), plesale so trebušne plesalke, nas zabavali požiralci ognjev in imeli smo celo fakirja! Res magično. Spali smo na seniku, na senu. Res. Meni je bilo to res všeč, ker mi je vo...

Počasi mi postaja jasno, zakaj je Google tako popularen. Vsak dan odkrijem nekaj novega, predvsem nekaj uporabnega. Ja in delam reklamo Googlu in to brezplačno! Polg Gmaila, ki ga uporabljam že tako ali tako, gtalka, ki me dopoldne rešuje zdolgočasenosti v službi in mi omogoča, da sem v kontaktu z vsemi kolegicami in kolegi, sem bila neznansko vesela goglove vrstice, ki sem si jo nainštalirala v Firefox - doma in v službi. In kaj je to takega?! Googlova vrstica ima bookmarke (favorites oz. priljubljene), kar pomeni, da če doma dam neko spletno stran v bookmark, jo lahko klikam tudi v službi. In obratno. Naslednja stvar, ki sem jo začela uporabljati je seveda Blogger, ki mi je omogočil (in vam tudi) da kofetkam. Ena stvar, ki je še ne uporabljam je Picassa, ki je namenjena uploadanju in ustvarjanju albumov s slikami (vem, da jo uporablja Mateja - recimo njene slike iz Pariza in Španije so tam). Faaajn zadeva, ki pride z Googlovo vrstico je koledar. Vpišeš dogodke, enostaven za uporabo...

Ja še en razgovor je za mano. Firma v lasti velike multinacionalke. Iščejo strokovnega sodelavca za kadre. Razgovor z vodjo kadrovske izpeljan profesionalno. Blage veze nimam kakšen vtis sem naredila nanjo. Če primerjam svoje izkušnje in tisto, kar naj bi počela na delovnem mesu, se lepo pokriva, kljub temu, da mi nekatere stvari manjkajo. Najhujše pri razgovorih je, da ne veš kakšni so ostali kandidati. Je rkla, da so prejeli veliko prijav – sploh ne dvomom glede na to, da nas je družboslovcev kot trave. Ponavadi se zraven priklopijo še ekonomisti in prijav, da se ti zmeša. V kadrovski agenciji, kjer sem delala sem glavnem iskala inženirje. Sizifovo delo. Pri desetih prijavah sem že v luft skakala, kako je dober odziv. Inženirji nimajo težav z zaposlitvijo – tisti, ki jo imajo, jo imajo z razlogom (ponavadi so res malo čudni). Da se vrnem k razgovoru. Ja fajn, točno to kar želim delati (vsaj še en čas), čeprav sem imela ob pošiljanju prijave malo pomislekov – načeloma nisem pristaš,...

Po mailu sem dobila povzetek predavanja Sanje Lončar - neodvisne raziskovalke, vodje projekta "Skupaj za zdravje človeka in narave" , 9.6.2007 v Mariboru in se ga takoj odločila objaviti tukajle. Preberite in razmislite! CELULIT Liki v reklamah za celulit so, ne boste verjele, 12-13 letnice, ki so skrbno naličene, da zgledajo starejše, tako da v teh reklamah vidite napete noge deklic, ki seveda še ne morejo imeti celulita, ki pa je v kasnejših letih povsem naraven in normalen pojav! Zelo pomembno je piti dovolj vode!!! - če celica ne dobi zadosti vode, se ne more obnavljati, ampak se poškoduje - tako nastajajo tumorske tvorbe, ker vzdržujejo v telesu nekaj, kar je v okvari! Nara Petrovič je napisal zelo priporočljivo knjigo Navodila za uporabo človeka! Od premalo vode nastaja tudi osteoporoza, visok krvni pritisk, težave s prebavo... Nikoli ne jejmo zvečer! Organizem je sprogramiran, da potrebuje hrano zjutraj in v prvem delu dneva! Dobra novica: čokolada ...

Nekateri ljudje počnejo res svega i svašta . En tip se je tako spomnil in sprogramiral html kodo za spletne strani tako, da vse tabele, povezave, slike in druge tage pretvori v obliko grafa, ki bolj kot ne spominja na rože. Torej, če želite pogledati svojo spletno stran ali blog, kako izgleda, kliknite tukaj . Moja slikica je takale . Tole spodaj je pa samo za primer.

Jap, prišla sem v drugi krog. Moram priznat, da je bil to najzanimivejši razgovor in obenem selekcija, kar sem jih kdaj doživela. Že v torek me pokliče prijazni stric (direktor) in pove, da bo v petek drugi krog, da smo v njem 4 finalistke in da si ga je zamislil malo drugače. Vse 4 naročene ob isti uri in se bomo druga drugi predstavile in druga z drugo naredile razgovor. On pa bo zraven in bo ocenjeval. Uh, šok in v naslednjem trenutku: kakšna dobra ideja! Komaj sem čakala danes in potem so začeli igrati živčki. Dokler nisem vstopila v sobo, kjer so bile ostale 3 kandidatke že pripravljene. In smo začeli. Vse smo se predstavile potem pa je vsaka drugim trem postavila po dve vprašanji. Ja, štiri ženske na kupu, ki druga drugi postavljajo vprašanja. Povedale smo več kot če bi vsaka posebej 3 ure sedela na razgovoru. Na koncu smo dobile vsaka svoj listek na katerega smo zapisale katero bi me izbrale. Direktor je listke prebral in tista z največ glasovi je dobila službo. Ne, nisem bila...

V nedeljo sem šla s psom do Starega malna . In v osrčju narave, kjer se ponavadi sliši le petje ptic, me je presenetil hitri ritem basov. Na koncu doline na prostoru za piknik so bili parkirani avtomobili, postavljeni šotoiri in oder na katerem je stal DJ in še ob 11h dopoldan rolal neko varianto techna. Zadeti in pijani mladinci in mladinke od 15 let naprej so hodili in ležali okoli kot zombiji. Nekateri so zvijali travo, drugi so si ravno splakovali grla z alkoholom. Približno deset pogumnežev je stalo pod odrom in v transu poplesavalo v hirem ritmu, ki je prihajal iz zvočnikov. Kar na hiro sem se obrnila in odpravila nazaj. Čez 10 metrov sem 4 m stran od poti (široke makadamske ceste) zagledala še par, ki je ravno zaključil z jutranjim seksom. Oba sta opotekajoče vstala, si potegnila gor hlače in se zmedeno ozrla naokoli. Čeprav sem stala tam in pes z mano sta njuna precej zadeta pogleda zaplavala kar nekam mimo mene. Verjetno se nista zavedala, da sta ponudila show kar nekaj jutran...

Včeraj sem bila na razgovoru v dokaj nepoznanem podjetju. Ima skoraj 500 zaposlenih in delajo izdelke za izvoz. Nimajo še nekoga, ki bi skrbel za kadrovske zadeve, ampak to se bo spremenilo, saj iščejo kadrovika. In ker sem slučajno iz tega »foha« sem se seveda prijavila na razpis, dobila vabilo na razgovor in včeraj popoldne se je ta dogodek odvil. Razgovor je potekal z direktorjem, ki je prav prijazen stric. Prijazno sva klepetala celo uro, dokler naju ni prekinil prihod naslednje kandidatke. Zato sva morala na hitro zaključiti. Delo samo bi bilo zame nekaj novega, saj do sedaj še nisem delala v proizvodnem podjetju. Že na razgovoru se je odkrilo, da je pri samem zaposlovanju proizvodnih delavcev potrebno gledati z drugega vidika kot takrat, ko se zaposluje osebe z višjo stopnjo izobrazbe na storitvenih delovnih mestih. Nekatere tiste osebne stvari, za katere v zakonu piše, da se naj ne bi spraševale, so tukaj popolnoma relevantne.  Dobila sem vprašanje ali se sme vprašati de...

No pa sem se prigurala do petka. Ta teden sem preživela v znamenju smrkanja in porabe velike količine robcev, ki se še kar pridno nadaljuje. Sem v obdobju, ko se mi veliiko stvari čisti. Čeprav nič takega, da bi bilo vredno kakšne širše omembe. Meni se vse zdi tako vsakdanje. Predvsem mi postaja vsakdanje pomanjkanje časa. Nekako ga primanjkuje. Če bi želela opraviti vse kar je potrebno...bi morala imeti nor tempo brez počitka, kar pa mi po pravici povedano ne odgovarja. Mi manjka volja za delo. Volja, da se discipliniram, volja, da naredim tisto, kar si zadam, volja, da naredim tisto kar si zadam pravočasno. Enkrat je prevroče, drugič preveč soparno... Nikakor ni v redu. Čeprav globoko v sebi vem, da verjetno rabim samo en teden dopusta, da malo poskrbim zase, preberem kakšno knjigo, se malo namočim v kakšni vodi. Misel potrebna izvedbe! Včeraj sem bila na obisku pri kolegici, ki se ukvarja z izdelovanjem ogrlic, oblikovanjem fimo mase, dela okrasne izdelke in tako naprej. Res lepe st...

Ta vikend, sem prebrala zadnjo številko Aure , kjer sem med drugim prebrala, da bi morali stremeti za tem, kako živeti zdravo in ne kako se izogibati bolezni. Menda, da je v tem velika razlika. Predvsem v miselni naravnanosti. No v soboto sem ta članek brala povsem neobremenjeno. Zvečer rahlo otečenemu grlu nisem posvečala nobene pozornosti. V nedeljo pa me je zadelo. Nerodno je bilo, da sta na obisk na vikend prišla kolega in sem pripravila tako dobro papico, da so se mi sline cedile že med samo pripravo. Bolj ko se je bližal čas konzumacije, slabše sem se počutila. In na koncu mi je bilo že precej slabo in mi hrana sploh ni več pasala. Vročina v glavi in mrazenje po celem telesu, mi je dalo jasno vedeti, da imam vročino. Na vikendu nobenega termometra, kaj šele zdravil! Pa sem si rekla: bom pa telesu pustila, da opravi svoje.V alternativi večkrat naletim na tezo, da zdravila v bistvu sploh niso dobra. Če ima telo vročino, jo ima z razlogom. Se pravi, da naš obrambni mehanizem deluje ...