Sex & drugs & rock'n'roll

V nedeljo sem šla s psom do Starega malna. In v osrčju narave, kjer se ponavadi sliši le petje ptic, me je presenetil hitri ritem basov. Na koncu doline na prostoru za piknik so bili parkirani avtomobili, postavljeni šotoiri in oder na katerem je stal DJ in še ob 11h dopoldan rolal neko varianto techna. Zadeti in pijani mladinci in mladinke od 15 let naprej so hodili in ležali okoli kot zombiji. Nekateri so zvijali travo, drugi so si ravno splakovali grla z alkoholom. Približno deset pogumnežev je stalo pod odrom in v transu poplesavalo v hirem ritmu, ki je prihajal iz zvočnikov. Kar na hiro sem se obrnila in odpravila nazaj. Čez 10 metrov sem 4 m stran od poti (široke makadamske ceste) zagledala še par, ki je ravno zaključil z jutranjim seksom. Oba sta opotekajoče vstala, si potegnila gor hlače in se zmedeno ozrla naokoli. Čeprav sem stala tam in pes z mano sta njuna precej zadeta pogleda zaplavala kar nekam mimo mene. Verjetno se nista zavedala, da sta ponudila show kar nekaj jutranjim sprehajalcem.

In vse to mi je dalo malo misliti. Najprej sem se ozrla nazaj v čas svoje srednje šole, čas eksperimentiranja in iskanja lastne identitete. Ja travo sem poizkusila. Pa ne samo enkrat. Zakaj? Najprej sem bila zelooo proti vsem, ki so jo kadili. Sem jim kar precej težila. Pa smo mi rekli, da naj ne težim, ker nisem probala in ne vem kako to je. In sem probala. Pa me ni zadelo. Šele v mojem četrtem poizkusu, sem začutila kaj pomeni biti zadet od trave. Od ostalih drog sem enkrat probala speed. Ostali so ga posnifali, meni pa to nikakor ni dišalo, da bi si ga naštimala v nos pa sem si ga dala samo na jezik. Se mi zdi, da nisem čutila nekega učinka. In kar se tiče mojega eksperimetniranja z drogami, je bilo to to. Priznam, da je bilo alkohola več. Pa sem razmišljala naprej. Višek žuriranja v srednji šoli so bili končni izleti, ko smo se s šotori odpravili na morje, v Lucijo. In tam smo se napili, malo zakadili in se obnašali kot da smo edini na tem širnem svetu. Zakaj? Ker smo to počeli vsi. V najstniških letih se pač identificiraš s sovrstniki. In če pijejo, piješ tudi ti. Nekajkrat sem prišla v družbo, kjer so bili že vsi pijani in takrat res ni bilo zabavno. Zame. Pijanskih štosov trezni ne kapirajo. Torej, če pijejo drugi, piješ tudi ti. Zato, da se vključiš. Da si del družbe.

No in potem pride faks. In se zadeve dvignejo na malo višji nivo. Ne skrivaš se več po parkcih, ker nisi polnoleten in ker te spustijo v diskoteke (kamor prej zaradi starosti nisi imel vstopa) se ne nalivaš več s poceni vinom, ampak presedlaš na kaj bolj imenitnega (gin-tonik, juice-vodka, stock-cola...). Ampak bolj kot napreduješ v višje letnike, bolj postajaš zrel (recimo, da večina študentov postane bolj zrelih), delaš preko študentskega servisa (reden šiht, vsak dan 8 ur) in nekako začenjaš razmišljati o tem, da je konec brezskrbnih dni, da je potrebno razmišljati kako bodo plačane položnice za najemnino, vzdrževanje avta, telefon, pa še na počitnice je treba. 

Ne prilagajaš se več družbi, ampak iščeš družbo, ki ustreza tebi. In začneš izbirati, kam in s kom se boš zabaval. Experimentalna faza preide, ko si načeloma sprobal vse, kar te je zanimalo. Večina si najde partnerja in se »zresni«. Ko diplomiraš se srečaš s kruto realnostjo, ki pravi: najdi si službo! V tej fazi (+ - nekaj let) se recimo preseliš skupaj s partnerjem in naenkrat je vsak evro pomemben, ker moraš preživeti skozi mesec s plačo, ki ni takšna kot si si jo zamislil. Če zaideš ven v diskoteko ali lokal, se počutiš že starega, ker je zunaj toliko mladih. V tebi ni več tiste brezskrbnosti kot nekoč. In potem padeš v povprečen vsakdanjik, ko hodiš v službo pa domov, vmes še na kakšno kavico, družina začne spraševati, kdaj bo poroka, otroci...Pa smo tam, ko življenje mineva iz dneva v dan.

Če ne delaš na sebi, sploh ne opaziš kdaj postaneš uokvirjen in zdrsneš na tirnice povprečja. Gledaš mladost in si misliš, ja takrat je bilo luštno, zdaj pa nimam več časa za tako brezskrbnost. Kaj pa drugačna brezskrbnost? Glede na to, da smo sami kreatorji svoje usode, smo si sami izbrali način življenja. In vedno v vsakem trenutku gla lahko spremenimo. Zase vem, da ne potrebujem več družbe, da vem kdo sem, ampak sama izbiram ljudi s katerimi se želim družiti. Ne potrebujem več alkohola, da se imam fino. Glasna glasba v lokalih me moti, ker se ne morem pogovarjati, ampak moram kričati, da me sogovornik sliši. In nekateri pravijo, da je to, ker se staramo! Jaz pravim, da to ni res. Jaz se spreminjam, moje prioritete se spremenijo in s tem tudi potrebe. Z veseljem se spominjam svoje srednje šole, ker je bil to res lep čas. Z veseljem se pominjam svojih študentskih dni, ker sem se imela res fino. Vendar ne želim, da bi se ti časi vrnili. Zdaj so novi časi. Drugačna jaz. In vem, da ne bom do konca življenja hodila v službo za druge. Vem, da bom slej ko prej počela nekaj kar bom jaz želela. Zase. Imela svoje področje delovanja, ki mi bo prinašal sredstva za življenje. In bom uživala v vsakem trenutku. Pa konec koncev... saj to počnem že sedaj.