Razgovor (2)

Jap, prišla sem v drugi krog. Moram priznat, da je bil to najzanimivejši razgovor in obenem selekcija, kar sem jih kdaj doživela. Že v torek me pokliče prijazni stric (direktor) in pove, da bo v petek drugi krog, da smo v njem 4 finalistke in da si ga je zamislil malo drugače. Vse 4 naročene ob isti uri in se bomo druga drugi predstavile in druga z drugo naredile razgovor. On pa bo zraven in bo ocenjeval. Uh, šok in v naslednjem trenutku: kakšna dobra ideja!

Komaj sem čakala danes in potem so začeli igrati živčki. Dokler nisem vstopila v sobo, kjer so bile ostale 3 kandidatke že pripravljene. In smo začeli. Vse smo se predstavile potem pa je vsaka drugim trem postavila po dve vprašanji. Ja, štiri ženske na kupu, ki druga drugi postavljajo vprašanja. Povedale smo več kot če bi vsaka posebej 3 ure sedela na razgovoru. Na koncu smo dobile vsaka svoj listek na katerega smo zapisale katero bi me izbrale. Direktor je listke prebral in tista z največ glasovi je dobila službo. Ne, nisem bila jaz. In potem nas je povabil na tiramisu in kavico. In smo klepetali. Neverjetno fantastična izkušnja. Čeprav moj ego malce trpi, se ne počutim kot, da bi nekaj izgubila. No ja malce pa že. Priznam.

Vem, zakaj nisem dobila. Če sama ne verjamem, da je ta firma zame... kako naj drugi?! Iščem naprej...Spet sem padla v vzorec, da mi pride nasproti nekaj, da ugotovim, da jaz to ne bi. Kakor je rekla Mateja: tko da sm zdej nehala mantrat kaj nočem, ampak kaj hočem! Hvala Mateja, za ta stavek!

Še vedno želim delati na kadrovskem področju – vsaj en čas. Želim kakšno dobro izkušnjo v fajn kolektivu, za dobro plačo. Nekje tako, da malo dvignem nivo energije in zadovoljstva celi skupini. Za samostojno delovanje potrebujem še malo časa, da si pridobim samozaupanje. Pravzaprav, da ga pridobi moj dragi ego. In potem se premaknem na novo področje. Sedaj bi to počela še malo vzporedno. Na ziheraški način.