KOFETKANJE Z MANCO

Čeprav so Havaji del ZDA internet tam še ni takooo zelo razvit, da bi lahko človek na hitro kaj naredil. Toliko se je zgodilo v tako malo časa, da sem prej prišla nazaj v Slovenijo kot do interneta. Pa pojdimo po vrsti... Ponedeljek. Nedeljsko plavanje z delfini ni doseglo pričakovanega učinka, zato smo šli na plažo imenovano Two Steps, kjer je imel prejšnji teden moj svojo seanso z delfini. Na seminarju sem spoznala Špelo in ker je še nekaj dni ostala sva jo povabila, da gre z nama. S Špelo sva torej pogumno zakorakali v vodo, opremljeni z masko in plavutkami. Plavava po zalivu in iščeva delfine... Nič. Po eni uri sva imeli dovolj in se spraviva ven iz vode. Moj ves navdušen kako sva se imeli?! Midve ga čukasto gledava in se obrneva in tam so bili... čisto ob obali. Midve pa sva plavali preveč ven na odprto morje in jih tako zgrešili. še enkrat nazaj v odo in potem sva doživeli čudovite občutke plavanja z delfini. Res je neverjetno in težko je vse skupaj razložiti. Ko se ta bitja naha...

Tole je pa za ocita in mojega brata in vse, ki pridno skrbijo za zeleno travo okoli hise. Havajska trata je nekaj cisto posebnega. Angleska trata je verjetno nastala po tem, ko je kapitan Cook odkril Havaje. Seveda je angleska trata le slab posnetek havajske. In kaj je tako posebnega? Trata je ze po naravi nizka in gosta. Bilkice so lepe, ozke in mehke. In ko hodis bos po trati, se po mehkobi lahko skrije vsak perzijski tepih. Na golf igriscih, ki jih je tukaj kar nekaj, imas obcutek kot da hodis po mehkih zelenih oblakih. Slogan havajske trate bi lahko bil: kjer mehkoba hoje dobi pomen! Tako da, Klemen moja merila za trato so zdej precej visoka!!! Drugace pa v cetrtek prvic tauhala s plavutkami. Zamislite si katerokoli barvo… ja take barve ribe so tudi tukaj. NORO! Dejansko tako kot na vseh dokumentarcih na National Geograficu. Koralni greben je nekaj res fantasticnega. Enostavno je to potrebno videti, da verjames. Cista fantazija! Kanadski par, ki je bil tukaj je vceraj obiskal vulka...

No takole. V petek zvecer sva pristala v Londonu. Rezervirani hotel se je izkazal za eno boljsih idej, ker sva se vsaj priblizno naspala za naslednji dan. Da je slo vse lepo in gladko verjetno ni posebno posebej omenjati. Celo javni avtobus se je izkazal za dobro odlocitev saj naju je prijazni sofer kar zastonj peljal tistih nekaj postaj. V soboto pa se je pricela kalvarija. Najprej skozi vse carine v Londonu. Vse ven iz ruzaka pa nazaj not, pa cevlje dol pa nazaj gor pa pasus ene 500 krat pokazat... In potem na avion. Angelcki so nama nastimali da sva sedela ob oknu in naslednjih 11 ur kolikor je trajal let do L.A.-ja sva kar nekako prezivela. Preden te v ZDA spustijo skozi vse carine je potrebno izpolniti obrazce za domovinsko varnost pa obrazce za carino, vzamejo prstne odtise, te slikajo... potem pa na drug terminal, kjer te spet pregledajo pa vse ven iz ruzaka pa cevlje sezut pa pasus kazat pa karte... Prejsnji teden sem se po mailu dogovarjala z eno punco iz Kanade, da se bova na...

Še 5 dni ... in grem … na HAVAJE!!! Nekaj kar sem načrtovala že od lanskega junija. Stvar je taka, da sem lani junija dobila močan preblisk, naj se udeležim ATP tečaja pri Doreen Virtue . In sem izpolnila prijavnico. Že septembra sem rezervirala avione, spanje in rent-a-car in stvari so se poklopile kar same od sebe. Moj prvi pogoj preden sem sprejela novo službo je bil, da grem od 15-30 marca na dopust. In ker sem imela septembra že vse urejeno, me je šele sedaj začela grabiti popotna mrzlica. V petek z Brnika poletiva najprej proti Londonu od koder zjutraj letiva do LA-ja, prestopiva na naslednji avion, ki naju dostavi na Big Island . Tam imava že rezerviran avto in jo mahneva na Rob sveta – tako se namreč imenuje "hacienda" kjer bova spala. Danes sem pisala še zadnje maile, potrjevala rezervacije in prečekirala vse možne dodatne zadeve, ki bi jih utegnila potrebovati. Kar ne morem verjeti, da se to res dogaja, po drugi strani pa se metuljčki veselo spreletavajo po moje...

Priznam, da bi že nekajkrat lahko kaj napisala, ampak ko se tako neverjetno hitro pomikam skozi časovno-prostorski kontinuum mi nekako stvari uidejo! Torej... nazadnje sem govorila o pomladi in zvončkih... No prejšnji vikend je bilo v senci skromnih 20 stopinj in vreme se je odločilo, da ta vikend zgodbo ponovi. In kaj je lahko lepšega kot tvorjenje D vitamina ob pomoči sončnih žarkov. Vsi trije smo se odpravili dol h Krki. Dim je že komaj čakal, da se ponovno namoči v prijetno hladni Krki. Letos se namreč kopa vsak vikend! Po kopanju se je potrebno osušiti v suhi travi. In jaz sem se lahko prepustila tvorjenju D vitamina. Naenkrat zaslišim močno prhutanje in hvalabogu nikamor ne grem brez fotoaparata, kajti pred nami so se na vodo spustili mladi labodi. Nekaj časa so mirno plavali... malo sem malo tja. Ne vem kaj točno je mislil Dim... ampak labodi verjetno niso želeli postati potencialno kosilo in so odleteli.