Zadnji 3 dnevi in pot domov

Čeprav so Havaji del ZDA internet tam še ni takooo zelo razvit, da bi lahko človek na hitro kaj naredil. Toliko se je zgodilo v tako malo časa, da sem prej prišla nazaj v Slovenijo kot do interneta. Pa pojdimo po vrsti...

Ponedeljek. Nedeljsko plavanje z delfini ni doseglo pričakovanega učinka, zato smo šli na plažo imenovano Two Steps, kjer je imel prejšnji teden moj svojo seanso z delfini. Na seminarju sem spoznala Špelo in ker je še nekaj dni ostala sva jo povabila, da gre z nama. S Špelo sva torej pogumno zakorakali v vodo, opremljeni z masko in plavutkami. Plavava po zalivu in iščeva delfine... Nič. Po eni uri sva imeli dovolj in se spraviva ven iz vode. Moj ves navdušen kako sva se imeli?! Midve ga čukasto gledava in se obrneva in tam so bili... čisto ob obali. Midve pa sva plavali preveč ven na odprto morje in jih tako zgrešili. še enkrat nazaj v odo in potem sva doživeli čudovite občutke plavanja z delfini. Res je neverjetno in težko je vse skupaj razložiti. Ko se ta bitja nahajajo pol metra od tebe in čutiš njihovo eergijo... in kar je najbolj neverjetno veš, da oni vejo, da si tam... in te gledajo. NORO! Njihova umirjena energija je čudovita in čas se ustavi. Po eni uri me je začelo zebsti in počasi sem zlezla na kopno, da se ogrejem. In delfini so še kar krožili po zalivu in se prav nič menili za vse turiste, ki so jih opazovali z obale.

Torek. Špela je prejšnji večer odletela nazaj v Evropo in midva sva se odpravila na izlet na drugo stran otoka. Na otoku je več ali manj vsak dan dež ali vsaj ploha (kaj hočemo, smo pač v tropih). Še posebej na drugi strani otoka nenehno dežuje. Ker pa sva midva lepo prosila angelčke in boginjo Pele za sonce, sva ga tudi dobila. Cel dan. Tako sva obiskala čudovit slap in botanični vrt. Predvsem pa uživala v pokrajini, ki je čisto drugačna kot na tisti strani otoka, kjer sva spala. Botanični vrt pa je fenomenalen – vse mogoče tropsko cvetje in en del posvečen orhidejam, kjer sem se jaz kar topila od navdušenja. Žal sva bila malce pozna in sva imela na oljo eno uro. Sva skoraj kot japonska turista: vse slikat, doma pa pogledat slike in ugotoviti, kje sva bila in kaj videla. Domov sva prispela pozno ponoči, res polna vtisov.

Sreda...zadnji dan. Čas je res hitro minil in dopoldan sva natlačila potovalko, kupila še dva dodatna manjša ruzaka, ju napolnila in se poslovila od najinega dragega Kurta. Če bo šel kdo kdaj na Big Island, definitivno B&B The Edge of the world! Moj je predlagal, da bi se zapeljala na kakšno plažo severno od letališča in se tam še malo posončila. In sva se vozila... prideva do enega križišča in zavijeva levo, da bi vprašala, če je kje kakšna plaža. Prideva do “stražarnice” in jaz vprašam, če se pride kje do plaže. Tip naju popiše nama da kartico in nama reče naj pri rampi pozvoniva. Ok, začudeno gledava, se peljeva do rampe, pozvoniva, rata se odprejo in peljeva se naprej. Na nekadanjem toku lave stojijo hiše... vse zagrajeno. Prideva do morja, tam je majhno parkirišče in se po beonski stezi odpraviva med skale. In kar naenkrat izza ovinka peščena plaža s palmami. Rajsko! In tam je cello malo trate pod drevesi, da sva se lepo ulegla na mehko havajsko travo pod gosto drevo. In sva plavala in se sončila, ko ugotoviva, da ljudje hodijo nekaj gledat na skale tam zraven. Midva tudi. In tam so bile želve. In to ne ena, ampak cel kup. 6 se jih je sončilo na skalah in najmanj tri so plavale še v vodi. In kasneje so prišle ravno tam na plažo, kjer sva midva hodila v vodo. Tako, da zadnji dan sva plavala še z želvami!

Zvečer se je pričela pot domov. Najprej čez vse možne kontrole na havajskem letališču. Sledil je 4,5 ure dolg polet do San Francisca. Ker sva imela 7 ur časa, sva se odpravila v downtown a pohajkovanje. Luštno, vendar nič kaj pretresljivega. Nato pa sva našla Applovo trgovino in pristala v tehnoloških nebesih. Cene pa za polovico nižje kot pri nas. Ob 12:30 po lokalnem času sva spet sedela na avionu in začela 9,5 ur dolg let proti Londonu. Polomljena in slabo naspana, sva ob 6h zjutraj pristala na Otoku. Od Heathrowa do Stansteada z avobusom (ki je bil definitivno bolj udoben kot avion!) in potem prekladanje po letališču. Vreme ni bilo za nikamor: 14 stopinj, dež in veter...zeebeeee! In končno še zadnji 2 uri do Brnika. Domača postelja je bilo vse kar sem imela pred očmi in kmalu sem se potopila v njene mehke rjuhe. Mmmmm.

Danes zjutraj sva šla iskat Dima in takoj na vikend, da si opomoreva od skupno 36ur na poti. Internet tukaj je na prenosni modem, zato spet samo tekst. Bom pridna in v nedeljo zvečer doma naložila vse slikice, da boste lahko cedili sline ;)

Havajske zgodbe je tako konec. Naj povem, da je bila vredna vsakega evra, dolarja in funta in kdor ima možnost... JUST GO!