KOFETKANJE Z MANCO

Uh, uspelo mi je prebrati Teorijo o skoraj vsem ! Robert Barry je psiholog, ki je po trinajstih letih poglabljanja v psihologijo ugotovil, da ta veda ne ponuja vseh odgovorov, ki jih človeštvo išče že tisočletja. Pričel je raziskovati področja religije in fizike in skušal najti skupne točke. Ugotavlja, da se v znanosti nasploh pojavlja čedalje več transpersonalnih in holističnih teženj. Še posebej v psihologiji, kjer se transpersonalnost kaže v tem, da skuša psihologija ven iz okvirov ozkega "jaza" in postaja vse bolj jasno, da je vse med seboj povezano, kar pomeni, da je potrebno v poštev zajeti celotno vesolje. Skozi knjigo ugotavlja, da velike enotne teorije o vsem ni mogoče najti v znanosti sami, ampak v sintezi fizike, psihologije in religije. Tisti deli s psihologijo, so mi še nekako jasni, tam, kjer je vključena kvantna fizika pa bi potrebovala bolj spočite možgančke. Citati velikih modreceve, ki jih navaja skozi knjigo so mi dali misliti, saj je bila vsa modrost, ki n...

Ja sonček je poskrbel, da je grozdje nabralo dovolj sladkorja in vikend je bil optimalen za trgatev. Na Dolenjskem je izgledalo približno takole: najprej smo se zbrali na kavici in piškotih. Potem smo šli med trte, vzeli vsak svoj ajmar in se zagnali med vrste. Ko je bil ajmar poln, smo poklicali brentača, ki je v brenti grozdje odnesel do čebra na prikolici. Ko smo prišli do vrha vrste je vsak dobil štamperle Antigripina. Skozi vrste namreč piha veter pa da ne bi kdo staknil prehlada… je Antigripin obvezen. Po uri in pol je bila na vrsti malica: pohane in pečene perutničke, francoska solata, kruh, vino in seveda potica pa nekaj sladkega. Pa nazaj med trte, kjer smo še eno urco obirali in potem peljali grozdje v klet, kjer se ga je zmlelo in napolnilo velike kadi. Potem je bil seveda čas za kosilo: župa, odojek, pohane in pečene perutničke, vložena paprika, kumarice in na koncu seveda nekaj sladkega, vmes pa seveda vino. In potem smo šli na pomoč še k sosedu. Spet dobro urico trgan...

Prva dva dni v novi službi... priznam, da sem fejst utrujena. Situacija: gospa, ki je do sedaj urejala kadrovske evidence in vse povezano s kadrovsko administracijo, je odšla iz firme že pred enim mesecem. V avgustu so bili v glavnem dopusti, vse najnjujnejše zadeve je opravil direktor. Torej je velik stvari za popucat za nazaj, da pridem na čisto, da lahko začnem delat naprej. Ne danes in ne včeraj sploh še nisem prižgala interneta. Ni časa. Kolektiv drugače luškan, simpatičen, v glavnem punce. Kljub začetni poplavi informacij se že počutim v svojem elementu. Jupi!!!

Kuhanje je opravilo, ki ga zelo rada opravljam, če sem pri volji. Kadar nisem pri volji, kuham makarone, ker so hitro pripravljeni. Poleti, ko je veliko zelenjave še posebej rada eksperimentiram. Imam tudi veliko receptov. Tri leta sem vsak teden iz Delove priloge Ona trgala recepte in jih po kategorijah vpenjala v fascikel. Branje teh receptov me pomirja in mi da motivacijo za kuhanje. Rada dobro jem, zato se tudi pri kuhi potrudim. Poleti, ko je na voljo veliko sveže zelenjave se trudim, da je pojem čimveč surove. Potem pa pride sezona buč. Pa ne govorim o ta malih bučkah (cuketih), ampak o tistih velikih, rumenih, ki rastejo na vrtu moje mame. Ona jih je vedno pripravljala v omakah, s paradižnikom in kisom… ne moj najljubši okus sploh. In potem sem poleti dobila veliko bučo. V receptih je bil nek recept v kombinaciji s korenčkom, ki ga nisem mogla izpeljati, ker nisem imela korenčka. Pa sem pogledala v hladilnik, kaj imam še poleg buče: čebulo, kislo smetano, kos puranjih prsi in ...