KOFETKANJE Z MANCO

Zadnje čase je prav noro, kako se čas premika z nadzvočno hitrostjo. Vsak dan se zgodi toliko stvari, pa vendar čez en teden skoraj ne vem več, kdaj se je kaj zgodilo. Delovni teden se obrne, še preden ugotovim, da se je začel. V prejšnjem mesecu je bil eden pomembnejših dogodkov dedijev 80. rojstni dan. Cela žlahta se je zbrala na kupu in šele, ko sem videla nekatere otroke, ki so medtem zrasli v odrasle ugotovila, da pri določenih sorodnikih nisem bila že res dolgo! V službi je čedalje več dela. Še dobro, da sem dobila pomoč, ker drugače bi me že odpeljali na psihiatrijo. Ob 5h sem ponavadi že tako utrujena, da bi bilo kakršnokoli nadaljnje delo čisto brezveze. Možgani so do takrat že skurjeni. Še dobro, da je vreme naklonjeno popoldanskim sprehodom. Da vdihnem naravo, da se potopim v čudovite jesenske barve, da se energetsko obnovim, da lahko naslednji dan spet funkcioniram. Še vedno so zame osebno najpomembnejši vikendi. Za dva dni zbežim iz mesta in se prepustim naravi in njeni ma...

Sedaj se boste zgrozili, da sem padla v politiko. Ne, nisem. Ob nakladanju naših politikov postanem tako živčna, da je bolje, če soočenj ne gledam. Sploh. Izkazalo se je, da ne ena ne druga opcija nista dobri, torej ni več izbire. Nekateri so se odcepili, se preoblekli in sedaj prodajajo star kruh v novi embalaži. Tega žal ne kupim. In potem me prijateljica obvesti, da se je njen mož odločil kandidirati. Hvalabogu, sem že mislila, da ne bom šla na volitve! Seveda ga bom volila, ne glede na to v kateri stranki je. Ker je fejst! Ampak volim njega, ne stranke, da je jasno. Poleg tega me firbec daje, koliko lahko nekdo, ki postane poslanec vpliva na karkoli. Nekdo, ki za sabo nima že dolge politične kariere in »političnega« karakterja. 

Ne vem zakaj sem že dva dni pri pregledovanju okolju prijaznih avtomobilčkov. In sem se odločila..., ko bom velika in bogata bom imela garažo za okolju prijazne "igračke" SCORPION podjetja Ronn Motor Honda OSM Spletna stran s "hibridnimi" novicami www.hybridcars.com

Zadnjih nekaj tednov skoraj nič od mene. Po pravici povedano: iztrošena. Zato je v zadnjem trenutku padla odločitev za filanje baterij: v Grčijo, na otok Kos. Grčija je najina priljubljena destinacija in tokrat sva se tja podala že sedmič. Kos sva imela v načrtu že nekajkrat, ker je baje zelo lep otok. In sva šla. Prvo gubanje obrvi sva naredila že na poti od letališča proti hotelu. Kje je rastje? Vse je bilo rjavo-sive prašne barve. Hm... Hotel normalen za Grčijo... ni problema, a kaj, ko prvo noč nisva nič spala. V sosednjih sobah na najinem hodniku so imeli celo noč zabavo mladi Nizozemci. Na cesti, ki je še prejšnji dan izgledala odmaknjena stranska cesta, prometa kot na glavni ulici. Prva stvar zjutraj je bila menjava sobe. Sicer sva kasneje ugotovila, da nikjer, v nobeni sobi ne bi spala. O tem zakaj ne, malo kasneje. Najina navada je, da že prvi dan najameva motor (skuter ali enduro, odvisno od otoka) in potem prekrižariva otok po dolgem in počez. Na ta način odkrijeva tudi kot...

Prejšnji teden je v neurju, ki se je razbesnelo na Dvorom in Dolnjim kotom, strela udarila v hlev s skednjem. Kljub močnemu dežju, je vse skupaj zgorelo. Ljudje so stopili skupaj in priskočili na pomoč. V ponedeljek je bil les za novo ostrešje že nažagan in od vsepovsod so prišli sosedje in znanci ter pomagali pri gradnji novega poslopja. Vsak dan je cca 30 ljudi pridno delalo. V soboto ob 15h je bilo delo končano. Stala je nova "štala s kozucem". Takšne solidarnosti v Ljubljani nisem nikdar videla, kaj šele doživela. Tu pa je to tako naravno. To je moč skupnosti in všeč mi je. Ne samo to, globoko ganjena sem bila ob tem, kako je to nekaj naravnega. VIDEO POSNETEK

Prejšnjo nedeljo Live from Buena Vista - The Havana Lounge v Križankah . Eksplozija kubanskih ritmov. Nekaj odlomkov z drugih koncertov na YouTube . Res so dobri in cele Križanke so poplsavale. Ne moreš biti na miru. Še najbolj so se mi smilili vsi VIP-ovci, ki so imeli sedeže in so tako sedeli. Če so bile križanke načrtovane, je bil včerajšnji večer bolj kot ne naključen . Glasbeni bombonček Gwen Hughes . Jazz, swing in blues iz grla pevke, ki bi jo človek prej pričakoval v Križankah, kot na terasi hotela na Vrhniki. Fantastčen glas, vrhunska spremljevalna skupina, v glavnem užitek poslušanja.

Med likanjem gledam televizijo. Glede na pomanjkanje dobrih filmov, si najraje prižgem Discovery ali National geografic. Ta teden me je fascinirala gradnja. Medtem, ko pri nas razpravljamo o tem ali bi sploh postavili vetrno elektrarno, so v Bahrainu naredili prvi nebotičnik z vetrnimi turbinami, ki mu zagotavljajo preskrbo z električno energijo. Tri turbine na letni ravni proizvedejo toliko elektrike, kot jo porabi 6000 povprečnih gospodinjstev. Bahrainski WTC je tako postavil merila za varčne in samozadostne stavbe. Čeprav je njegova površina odeta v steklo, je to posebno zatemnjeno steklo s posebnim premazom, ki za tretjino zmanjšuje segrevanje stavbe zaradi sonca. Na ta način se zmanjša poraba energije zaradi klimatskih naprav. V tem duhu sem včeraj "slučajno" naletela na program GreenPrint , ki pomaga pri (ne)printanju odvečnih strani. Vsi poznamo tiste finte, ko sprintaš mail pa zraven dobiš še eno prazno stran z datumom v enem od kotov. V službi sem ga takoj inštalira...

Zadnjih 14 dni sem kot cunja…hektolitri vode, ki jo zlivam vase, kar nekako izpuhtijo. Namesto skozi mehur se izločajo skozi kožne pore. In ko mine tisti del dneva, ki ga namenjam službi in pridobivanju cekinov, sem bolj kot ne samo še za na kavč. Prejšnji teden sem prišla domov, se ulegla na posteljo in 10 min kasneje sta me moj in Dim s svojim prihodom skozi vrata potegnila iz globokega spanca. Ta teden je strategija malo drugačna. Po službi se zapeljemo v Močilnik, kjer se Dim v manj kot sekundi iz avtomobila preseli v Ljubljanico. Za njim se do brega privlečem jaz, si sezujem čevlje in zakorakam v prijetno mrzlo vodo. Kri se počasi ohladi in nekaj življenjske energije se povrne. Toliko, da se premaknem do slaščičarne, kjer si privoščim dve veeeliiiiki kepici sladoleda. Hvalabogu za klimo v stanovanju. Do 7h zvečer se moje stanje navznoter in navzven popolnoma normalizira. Drugače pa se mi zdi, da se v tej vročini še najbolje počutim s knjigo v roki. In res nekam veliko berem. Mog...

Končno sem se spravila k branju te biblije sodobnega podjetništva, ki sta jo napisala Kjell Nordstrom in Jonas Ridderstrale , docenta na eni od švedskih univerz. Knjiga govori o sodobni ekonomiji, sodobnem podjetništvu in predlaga cel kup receptov, kako danes uspeti v tej globalni norišnici. Vse kar piše pravzaprav vsi že vemo, vendar tega še nismo ozavestili. Cel kup ljudi, ki so počeli tisto, kar se jim je sprva porodilo kot ideja, ampak so v nasprotju z večino “imeli jajca”, danes poznamo kot uspešne, bogate, zavidanja vredne posameznike: Bill Gates, Jack Welch, Michael Dell, Ingvar Kamprad (Ikea), Larry Ellison (Oracle) in mnogi drugi... Danes ni več pomembno biti boljši, ampak biti enkraten, neponovljiv, narediti česar ni še nihče. To pa pomeni razmišljati izven okvirov, ki nam jih predstavljata družba in svet. Vse skupaj morda najbolje opiše naslednji odstavek iz knjige:" ...vse je odvisno od posameznika. V dobrem in slabem je prepuščen samemu sebi, na nikogar se ne more obr...

Ta vikend smo se z DPKS odpravili na Madžarsko malo pogledat, kakšne kaktuse imajo naši sosedje. Odrinili smo v soboto ob 3.30 ... ja sredi noči in bili ob 11h že pri prvem zbiratelju. Zapodili smo se v rastlinjak in nabirali kaktuse, ki so postali del naše zbirke. Po dveh urah smo se odpravili k naslednjemu in potem še k tretjemu. Ker so vsi trije v Budimpešti smo prespali, saj je bila nedelja rezervirana za čisto posebnega kaktusarja. Gospod ima 84 let in zbira kaktuse že več kot 50 let. Veliko jih je dobil od še starejših zbirateljev in na svojem vrtu ima tako postavljenih kar 5 rastlinjakov. Načeloma svojo zbirko razprodaja, ampak se od kaktusov enostavno ne more ločiti. Njegovi primerki so ogromni in zavidljive starosti. Kaktuse v tej velikosti je možno videti le v naravnem okolju, zato smo v glavnem hodili naokoli z odprtimi usti in zijalastimi pogledi. Kaktusarji smo čisto posebna podvrsta ljudi - peljemo se daleč, švicamo v rastlinjakih, zato da prinesemo v svojo zbirko te čud...

Bezeg je v polnem razcvetu in tole je recept, kako brez kuhanja pripraviti odličen bezgov sirup. Že lani sem ga naredila in je brez težav zdržal do pred enim tednom, ko ... ga je zmanjkalo! Recept sem že kar nekaj časa nazaj našla v knjigi Elene de Belder Okus po cvetju. Gre pa takole: Naberete lepo razcvetene bezgove cvetove, pri tem pa pazite, da ne otresate dol cvetnega prahu. Cvetove natlačite (ne preveč) v kozarec za vlaganje in čisto do vrha zalijete z vodo. Kozarec postavite na sonce, kjer naj se vse skupaj prežema s sončnimi žarki 3 dni. Nato zlijete nastali sok ven in ožamete cvetove, ki so se napili vode. V sok vmešate sladkor v razmerju skoraj 1:1 (jaz dam malo manj sladkorja) in narežete notri bio limone. Spet na sončka dokler se sladkor ne stopi. Prelijete v steklenice (čisto do vrha) zaprete in postavite v temen hladen prostor. To je osnovni recept, ki se ga da na enak način uporabiti tudi za lipov sirup. Zdaj pa k detajlom! Če bezeg namočite v vodo v navadnem litrskem ko...

(ko berete prosim, da si zamislite najbolj ciničen način govora, kar si jih lahko zamislite!) Zadnje čase z enim ušesom poslušam vse bedarije, ki jih lahko poslušamo vsak dan v poročilih. In ugotavljam, da so res bedarije. In se pri tem sprašujem, zakaj naj bi nas nekatere zadeve sploh zanimale?! Ja mediji naj bi izpostavljali teme, ki so potrebne pozornost, ampak da potem eno temo obdelujejo kot stari lajnarji…. Ni ravno veliko učinka. Recimo spremljanje vseh sodb, obsodb in drugih fars iz sodnih dvoran. Da so naša sodišča počasna in neučinkovita, ker imamo zakone napisane v stilu ribiških mrež… na to nas res ni potrebno opozarjati vsak dan! Če je namen prispevka, da pove, da se je končno neka stvar premaknila in nam vlije malo upanja, da še obstaja pravica… potem je to novica vredna pozornosti! Če pa nam trobezljajo o tem, kako je bila na sodišču obravnava na kateri so zaslišali priče in jih bodo čez pol leta še naslednjih pet… ja to pa ni ravno razveseljivo. Potem naj bi pa imeli še...

V kadrovski se lahko zgodi marsikaj, sploh, če je firma velika. Pri nas je večina zaposlenih v proizvodnji (dvoizmensko delo, delovne sobote...) in trenutno je veliko dela, zato del proizvodnje laufa tudi ob sobotah popoldan, kar je prej izjema kot pravilo (2 ali 3 sobote v maju so take). V petek pride k meni gospa, ki je v četrtek začela delati pri nas. Pogovor pa je tekel takole: Gospa (razburjeno): Na razgovoru ste rekli, da se ob sobotah dela samo dopoldan! Jaz: Saj se. Gospa: Ne, ker jutri je tudi popoldan in to ne gre! Jaz: Ja to je pa samo trenutno, ker imamo res veliko naročil. Če sta na leto dve soboti popoldanski tega pač ne razlagam. Gospa (še bolj razburjeno): jaz ne morem delat soboto popoldan, to ne gre. Vi ste rekli, da so sobote samo dopoldan. Jaz ne morem. Jaz: Glejte, če je jutri popoldanska sobota, je to pač izjema, ki potrjuje pravilo. Če mi ne verjamete, lahko vprašate katerokoli punco dol v proizvodnji. Gospa: Ampak jaz jutri ne morem popoldan! Jaz: Zakaj pa ne?...

Zadnjič sem naletela na članek v Sobotni prilogi ob katerem sem se zgrozila na celi črti. Kam je človeštvo zabredlo? Ali res ne moremo priti k pameti. Članek si lahko preberete tukaj. Kliknite na sliko in odprlo se vam bo novo okno v katerem bo slika dovolj velika, za branje.

V nedeljo se je na Dvoru, na praznik sv. Jurija, zbralo okoli 50 konjenikov s svojimi konji, da bi bili deležni blagoslova. Konji so čudovite živali in spet sem se zaljubila vanje. Najlepši pogled je bil, ko so po blagoslovu konjeniki svoje konje privezali med drevjem in šli na golaž. Ob vsakem drevesu je stal čudovit konj in gozd je izgledal prav magičen. Spodaj nekaj slikic.

Včeraj zvečer sem preklopila na Animal Planet in se prvič v življenju enostavno zjokala nad krutostjo ljudi. Nekaj časa sem gledala Animal Police in se redno zgražala nad tem kako malo odnosa imajo ljudje do živali. Ampak včeraj pa sem jokala kot majhen otrok. Na Kitajskem je izredno cenjeno in drao zdravilo MEDVEDJI ŽOLČ. In Kitajci lovijo medvede, jih zapirajo v kletke in pridobivajo njihov žolč. Na pravih medvedjih farmah, kjer na tisoče medvedov živi tako mizerno življenje, da se človek lahko samo še joka. Tukajle je link z informacijami in slikami. In prvič, da sem se odločila in neki organizaciji dejansko nakazala denar, ker je to pa res čisto preveč!

Čeprav so Havaji del ZDA internet tam še ni takooo zelo razvit, da bi lahko človek na hitro kaj naredil. Toliko se je zgodilo v tako malo časa, da sem prej prišla nazaj v Slovenijo kot do interneta. Pa pojdimo po vrsti... Ponedeljek. Nedeljsko plavanje z delfini ni doseglo pričakovanega učinka, zato smo šli na plažo imenovano Two Steps, kjer je imel prejšnji teden moj svojo seanso z delfini. Na seminarju sem spoznala Špelo in ker je še nekaj dni ostala sva jo povabila, da gre z nama. S Špelo sva torej pogumno zakorakali v vodo, opremljeni z masko in plavutkami. Plavava po zalivu in iščeva delfine... Nič. Po eni uri sva imeli dovolj in se spraviva ven iz vode. Moj ves navdušen kako sva se imeli?! Midve ga čukasto gledava in se obrneva in tam so bili... čisto ob obali. Midve pa sva plavali preveč ven na odprto morje in jih tako zgrešili. še enkrat nazaj v odo in potem sva doživeli čudovite občutke plavanja z delfini. Res je neverjetno in težko je vse skupaj razložiti. Ko se ta bitja naha...

Tole je pa za ocita in mojega brata in vse, ki pridno skrbijo za zeleno travo okoli hise. Havajska trata je nekaj cisto posebnega. Angleska trata je verjetno nastala po tem, ko je kapitan Cook odkril Havaje. Seveda je angleska trata le slab posnetek havajske. In kaj je tako posebnega? Trata je ze po naravi nizka in gosta. Bilkice so lepe, ozke in mehke. In ko hodis bos po trati, se po mehkobi lahko skrije vsak perzijski tepih. Na golf igriscih, ki jih je tukaj kar nekaj, imas obcutek kot da hodis po mehkih zelenih oblakih. Slogan havajske trate bi lahko bil: kjer mehkoba hoje dobi pomen! Tako da, Klemen moja merila za trato so zdej precej visoka!!! Drugace pa v cetrtek prvic tauhala s plavutkami. Zamislite si katerokoli barvo… ja take barve ribe so tudi tukaj. NORO! Dejansko tako kot na vseh dokumentarcih na National Geograficu. Koralni greben je nekaj res fantasticnega. Enostavno je to potrebno videti, da verjames. Cista fantazija! Kanadski par, ki je bil tukaj je vceraj obiskal vulka...

No takole. V petek zvecer sva pristala v Londonu. Rezervirani hotel se je izkazal za eno boljsih idej, ker sva se vsaj priblizno naspala za naslednji dan. Da je slo vse lepo in gladko verjetno ni posebno posebej omenjati. Celo javni avtobus se je izkazal za dobro odlocitev saj naju je prijazni sofer kar zastonj peljal tistih nekaj postaj. V soboto pa se je pricela kalvarija. Najprej skozi vse carine v Londonu. Vse ven iz ruzaka pa nazaj not, pa cevlje dol pa nazaj gor pa pasus ene 500 krat pokazat... In potem na avion. Angelcki so nama nastimali da sva sedela ob oknu in naslednjih 11 ur kolikor je trajal let do L.A.-ja sva kar nekako prezivela. Preden te v ZDA spustijo skozi vse carine je potrebno izpolniti obrazce za domovinsko varnost pa obrazce za carino, vzamejo prstne odtise, te slikajo... potem pa na drug terminal, kjer te spet pregledajo pa vse ven iz ruzaka pa cevlje sezut pa pasus kazat pa karte... Prejsnji teden sem se po mailu dogovarjala z eno punco iz Kanade, da se bova na...

Še 5 dni ... in grem … na HAVAJE!!! Nekaj kar sem načrtovala že od lanskega junija. Stvar je taka, da sem lani junija dobila močan preblisk, naj se udeležim ATP tečaja pri Doreen Virtue . In sem izpolnila prijavnico. Že septembra sem rezervirala avione, spanje in rent-a-car in stvari so se poklopile kar same od sebe. Moj prvi pogoj preden sem sprejela novo službo je bil, da grem od 15-30 marca na dopust. In ker sem imela septembra že vse urejeno, me je šele sedaj začela grabiti popotna mrzlica. V petek z Brnika poletiva najprej proti Londonu od koder zjutraj letiva do LA-ja, prestopiva na naslednji avion, ki naju dostavi na Big Island . Tam imava že rezerviran avto in jo mahneva na Rob sveta – tako se namreč imenuje "hacienda" kjer bova spala. Danes sem pisala še zadnje maile, potrjevala rezervacije in prečekirala vse možne dodatne zadeve, ki bi jih utegnila potrebovati. Kar ne morem verjeti, da se to res dogaja, po drugi strani pa se metuljčki veselo spreletavajo po moje...

Priznam, da bi že nekajkrat lahko kaj napisala, ampak ko se tako neverjetno hitro pomikam skozi časovno-prostorski kontinuum mi nekako stvari uidejo! Torej... nazadnje sem govorila o pomladi in zvončkih... No prejšnji vikend je bilo v senci skromnih 20 stopinj in vreme se je odločilo, da ta vikend zgodbo ponovi. In kaj je lahko lepšega kot tvorjenje D vitamina ob pomoči sončnih žarkov. Vsi trije smo se odpravili dol h Krki. Dim je že komaj čakal, da se ponovno namoči v prijetno hladni Krki. Letos se namreč kopa vsak vikend! Po kopanju se je potrebno osušiti v suhi travi. In jaz sem se lahko prepustila tvorjenju D vitamina. Naenkrat zaslišim močno prhutanje in hvalabogu nikamor ne grem brez fotoaparata, kajti pred nami so se na vodo spustili mladi labodi. Nekaj časa so mirno plavali... malo sem malo tja. Ne vem kaj točno je mislil Dim... ampak labodi verjetno niso želeli postati potencialno kosilo in so odleteli.

Po mailu sem dostikrat dobila kakšne kvazi prošnje za službo v stilu Fate. Potem sem v jeseni začela delati v kadrovski službi firme, katere glavna dejavnost je proizvodnja. Zaposleni imajo torej v glavnem izobrazbo od 5. stopnje navzdol. Pa so začele prihajati razne prošnje - napisane na listu iztrganem iz zvezka, 90% jih je napisanih na roko... ampak sem se navadila, da ljudje z osnovno šolo ne pišejo "običajnih" prošenj. In, ko sem že mislila, da sem videla vse.... Podatke sem pač prečrtala, ampak prošnja je prišla na malem belem listku točno taka kot jo lahko vidite. Podpisa na belem listku nisem odrezala, ampak ga dejansko ni! Žal mi je, ker vem, da oseba dejansko drugače ne zna. Tako, da nek del brezupno brezposelnih obstaja z razlogom!