KOFETKANJE Z MANCO

Se mi zdi, da je ta teden tema o GSO (gensko spremenjeni organizmi) na vsakem koraku. In seveda mi je dalo vse skupaj misliti. Absolutno pomembna je osveščenost potrošnikov o tem, kaj uživamo s hrano, vendar se mi je postavilo vprašanje: kaj pa kmetje? Vse lepo in prav, da jaz vem, da so GSO škodljivi, da se lahko križajo z zdravimi rastlinami in dobimo nepredvidljive rezultate, ampak v prvi vrsti so pridelovalci tisti, ki se odločajo, da bodo gensko spremenjeno koruzo ali pa krompir sejali na svoji njivi. Tudi če se Slovenija odloči, da v celoti dovoli vzgojo in pridelavo gensko spremenjenih pridelkov, ali imamo pri nas resnično tako neozaveščene kmete, da bodo to sejali na svojih njivah? Če jih imamo… tedaj se mora pričeti naša zaskrbljenost. Zanimivo je, da so GSO uvedle farmacevtske korporacije. Meni se zdi to zelo zgovoren podatek. Farmacevtske korporacije že zdavnaj nimajo več primarnega interesa ljudem pomagati do zdravja, ampak povečevati dobiček. Zakaj bi torej imele interes, ...

Včeraj sem se udeležila podelitve nagrade za slovensko znanstvenico leta, ki jo organizira revija Jana. Kolegica je imela vabilo za dve osebi in me je povabila zraven. V festivalni dvorani je bilo postavljenih premalo stolov, da bi lahko sedeli vsi prisotni. Tehnične podrobnosti o dogodku si lahko preberete kje drugje , jaz se bom osredotočila na svoj pogled. Znanstvenico leta so letos izbrali tretjič, ker želijo dati priznanje tudi ženskam v znanosti, ki je bila še do par desetletij nazaj izključno moška domena. Ob predstavitvi nominirank sem se začudila s čim vse se te ženske ukvarjajo in sama pri sebi ugotovila, da je pravzaprav nemogoče vedeti s čim vse se ukvarja znanost, ker je tega toliko. Po podelitvi je bil seveda catering in prisotni s(m)o krožnike s hrano praznili tako hitro, kot da nihče že en teden ni jedel. Zanimivo je bilo, da so bili vsi narezki mesni. Nekaj je bilo zelenjave (v obliki solat), nekaj vloženih gobic, malo sadja za dekoracijo in to je bilo to. Kje je pa si...

Priznam, da se včasih jezim na druge in potem ugotovim, da sem sama ista. Priznam. Sem redefinirala moje obiskovanje dogodkov in prireditev. Največkrat se mi ne da. Čeprav, če mi že uspe, mi ni žal in potem sama sebi obljubim, da bom šla še kdaj. In vmes mineva čas. Veliko časa. In ta čas prehitro mineva. Edina stalnica je služba: 5x na teden 10 ur. In potem ugotovim, da mi je pomembno, kaj bom naredila s preostalimi 5-6 urami. 7-8 ur rabim spanja, tako da je ta čas rezerviran. Ostane torej manj kot tretjino dneva za tisto, kar me veseli. Če je to, kar me veseli na različnih koncih Ljubljane, vožnja pobere dodaten dragocen čas in za veselje ostane še manj. Je pa zanimivo, da je možno v tem kratkem času izven redne službe narediti ogromno koristnih zadev ali pa totalno zabluziti. Enkrat mi uspe eno, drugič drugo. V vsakem primeru je to odvisno samo od mene in od nikogar drugega. In si sestavljam prioritete: kaj mi je pomembno in kaj ne? Šele pred kratkim sem temu dodala še vprašanje zak...

O tem, da je najlažje biti razsvetljen, če si sam v votilini brez "zunanjih okoliščin" verjetno ni potrebno razlagati. Umetnost je, da to razsvetljenost ohranjamo tudi, ko stvari niso najbolj rožnate. V soboto ob povratku iz Londona sem namreč zamudila chek-in in tako nisem mogla na avion. Dejansko sem zamudila avion. Ha! Ni druge kot, da sem skakala od prevoznika do prevoznika, če v soboto leti kakšen avion v bližino. Klicala brata naj pogleda še na internet. In sem ga našla. Namesto v Celovec se je moj odpravil pome v Benetke. O ceni vozovnice ne bi javno, ker mi je skoraj nerodno, ampak kar je treba je treba. Zanimivo pri vsem skupaj: nobene panike, nobenega strahu, popolno sprejemanje situacije. Ja notranji mir je fajn zadeva. Ko ga dosežeš te res težko kaj vrže s tira. Ohranjati ga konstantno...druga zgodba. Zaenkrat še drži. V nedeljo sva se odpravila na lep izlet v Crikvenico in morje v tem času, skupaj z malo burjice res prečisti avro. Ustavila sva se pri kolegih in r...