KOFETKANJE Z MANCO

  Moje poslanstvo je povezano z ljudmi. Če mi pred 20 leti to ni bilo čisto jasno, sem sedaj to že dodobra ponotranjila. Najprej sem deset let svojo kariero gradila na področju kadrovskega menedžmenta, v gospodarstvu, kjer sem spoznavala potenciale ljudi, motivirala ekipe in iskala ravnovesje med potrebami posameznika ter cilji podjetij. Nato me je pot vodila v coaching, mentorstvo in področja osebne rasti ter poglobljene duhovnosti, kjer sem še globlje raziskovala, kaj ljudi navdihuje, omejuje in povezuje. Predvsem pa spoznala, kako smo na nefizičnih nivojih med seboj povezani in odvisni drug od drugega. Morda se komu zdi nenavadno, da danes svojo energijo usmerjam tudi v lokalno politiko. Meni pa se zdi to povsem logično nadaljevanje moje poti. Če verjamem, da lahko posameznik raste in spreminja svoje življenje na bolje, potem verjamem tudi, da lahko raste in napreduje skupnost.   Če me zanimajo ljudje, me zanima tudi okolje, v katerem živimo. In če želimo boljšo kak...

Soočenja, kjer je dovolj časa, da kandidati predstavijo svoja stališča, mnenja in izhodišča za Ljubljano na enem mestu.  Tukaj pa najdete pregled in primerjavo programov kandidatov in list >>> Prvi del    Drugi del Moja edina opomba vezana na 3 podhode pod Celovško cesto, ki jih je omenil Klemenčič: podhod med Brilejevo in Supernovo prebivalci precej uporabljajo in je prehoden. V njem dokaj redno sedi kak romunski berač/ica ravno zato, ker je frekventen. Naslednji prehod pri avtobusni postaji Dravlje je manj uporabljan, vendar v njem še nisem zasledila nobenega brezdomca. Podhod, ki je najbližje obvoznici pri postaji Kompas pa je pred nekaj leti bil "streha" za brezdomsko družino, ki si je tja prinesla celo jogije. Ko so jih, verjetno zaradi pritožb in prijav prebivalcev, odstranili, se to ni več ponovilo. Podhod ni najbolj frekventen. Noben od treh podhodov ni nevaren, vsekakor pa niso prijetni za prehod, ker so slabo osvetljeni, nevzdrževani, porisani z grafit...

Prejšnji zapisi o zgodovini ljubljanskih županov:  >> 1. del <<      >> 2. del<<       >> 3. del <<       Leta 1990 smo na plebiscitu izglasovali samostojno državo. Po več kot 50 letih politično imenovanih županov v sistemu, ki je deloval po ideoloških principih, so župani v samostjoni Sloveniji dobili v roke Ljubljano, ki jo je bilo potrebno posodobiti in pripraviti na vstop v družbo ostalih sodobnih prestolnic.  Jože Strgar je bil župan med leti 1990 in 1994. »Največ strokovne pozornosti je namenjal razvoju parkov in zelenic slovenske prestolnice. Sodeloval je pri pobudah za ureditev stare mestne vrtnarije v Tivoliju ter zasnoval in deloma napisal knjigo o Tivoliju. Plod njegovega županovanja pa je tudi postavitev temeljnega kamna za Mesarski most čez Ljubljanico.« Vir MOL Dr. Dimitrij Rupel je decembra 1994 postal prvi ljubljanski župan izvoljen na neposrednih volitvah. Nova Mestna občina L...

  <<< Začetek 1.del    I   << prejšnji zapis - 2. del  I   Po prvi svetovni vojni, ko so stare monarhije razpadle, se je začelo obdobje, ko so spremembe postale hitrejše ter burnejše kot kdaj koli prej.  31. oktobra 1918 je ljubljanski Narodni svet imenoval Narodno vlado SHS (Slovencev, Hrvatov, Srbov). Dva meseca kanseje, 1. decembra 1918 je bila razglašena Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, že januarja 1919 pa so bile ukinjene avtonomne narodne vlade. Imenovane so bile nove deželne vlade z omejenimi pooblastili. Novembra 1920 so bile v Sloveniji volitve v ustavodajno skupščino, v luči volitev pa so se ustanavljale nove stranke, že obstoječe stranke pa so se združevale ali razpadale. 1921 je bila sprejeta vidovdanska ustava, s katero je država postala unitaristična in centralistična, zelo burno strankarsko dogajanje v Kraljevini SHS tekom 20. let pa se je odražalo tudi v Ljubljani. Prvi izvoljeni župan v novi kraljev...

<<< prejšnji zapis - 1. del V prvem delu pregleda ljubljanskih županov smo po 280 letih voljene županske funkcije prišli do reforme Jožefa II. konec 18. stoletja. Mesto Ljubljana se je takrat začelo širiti izven meja mestnega obzidja, ki se ga je v 80.ih letih 18. stoletja začelo rušiti. Narejen je bil tud Gruberjev kanal, ki naj bi omilil posledice poplavljanja Ljubljanice. Mesto je bilo v slabem gospodarskem stanju, kar je pokazal prav pregled, ki ga je naročil cesar. Po reformi je bila lahko na mesto župana in magistratnega svetnika izvoljena le oseba, ki je opravila izpit na apelacijskem sodišču in ji je gubernij izdal dekret o primerni kvalifikaciji. Župan in magistrat sta postala predvsem izvrševalca državnih ukazov iz Dunaja. Začelo se je obdobje županov, ki jih je po izvolitvi moral potrditi še cesar. Prvi od cesarja potrjeni župan je bil Josip Pototschnig (Potočnik) . Bil je cenjen pri oblasteh in meščanstvu kot dober organizator ter zaveden Slovenec. Z izredno om...

O županovanju Zorana Jankoviča od ljudi velikokrat slišim: Edini, ki je za Ljubljano kaj naredil, ostali so samo kradli pa nič naredili. Vsi so imeli možnost, a so ostali pri besedah in obljubah ... Saj vsi kradejo, on je vsaj nekaj naredil. Brez njega se bo Ljubljana nehala razvijati. Pa me je zanimalo kdo so ti vsi župani, ki kradejo pa nič ne naredijo in kaj so naredili drugi župani, da se je izgubilo iz ljudskega spomina.  Nadvse zanimivo branje o ljubljanskih županih me je popeljalo tudi skozi zgodovino samega mesta in ob tem je nastal tale zapis o županih v štirih delih. Zgodovina Ljubljane je dolga, saj županske volitve potekajo že več kot 500 let. Fascinantno je tudi, da v arhivih obstajajo stoletja stari zapisniki sej mestnega sveta. Ob prebiranju sem ugotovila, da ima Ljubljana svoje županske cikle, ki sem jih razdelila glede na način volitev oz. imenovanja župana. Mislila sem, da bo le en zapis na blogu, nastala pa je serija v štirih delih. Ljubljana je dobil...

Ko se zadnja leta izogibam političnim pogovorom z mojimi starši, kljub temu prepoznavam tudi določene vzorce njunega razmišljanja, ki so značilni za kulte. Že dolgo nazaj je k meni na coaching hodila mama, katere hčerka je pristala v kultu in takrat sem o tem precej prebrala, da sem ji lažje pomagala. Prav zato sem poiskala še literaturo na temo kultne dinamike v politiki. Politične stranke sicer ne moremo enačiti s kultom, ima pa lahko dinamiko, ki je podobna kot kultna. V svetu to preučuje veliko profesorjev, raziskovalcev in strokovnjakov, pišejo knjige, meni pa je v roke prišlo delo dveh profesorjev politologije s Harvarda: How Doemocracies Die(2018) . Steven Levitsky in Daniel Ziblatt sta preko zgodovinskih vzorcev ugotovila ne le, da se zgodovina ponavlja, ampak se ponavlja v rimah. Po njunem se smrt demokracije ne zgodi na hitro in glasno, ampak počasi, od rok izvoljenih politikov ter funkcionarjev, preko erozije vrednot in institucij. Izpostavila sta štiri glavne indikatorj...

V življenju sem se preizkusila na različnih področjih, hkrati pa nisem tiho, ko gre za dogajanje v družbi. V zadnjih nekaj mesecih in tednih pa sem se aktivno spraševala, kam želim naprej. 𝗞𝗮𝗸𝗼 𝗹𝗮𝗵𝗸𝗼 𝗽𝗿𝗶𝘀𝗽𝗲𝘃𝗮𝗺 𝗸 𝘀𝗽𝗿𝗲𝗺𝗲𝗺𝗯𝗮𝗺 𝘃 𝗱𝗿𝘂ž𝗯𝗶 – 𝗻𝗮 𝗯𝗼𝗹𝗷š𝗲 𝘀𝗲𝘃𝗲𝗱𝗮. Začela sem v svojem lokalnem okolju, kjer sem aktivna v civilni iniciativi Ohranimo Dravlje . En korak je vodil k drugemu in tretjemu in pokazala se je nova pot. Čeprav me je nanjo (kot vedno) usmerila intuicija, na to pot ne stopam na hitro in brez premisleka. Želim aktivno sodelovati in prispevati k nečemu drugačnemu. 𝗩č𝗮𝘀𝗶𝗵 𝘀𝗼 𝗿𝗮𝘇𝗹𝗶𝗸𝗲 𝘁𝗶𝘀𝘁𝗲, 𝗸𝗶 𝗹𝗮𝗵𝗸𝗼 𝗽𝗼𝘃𝗲ž𝗲𝗷𝗼 𝘃 𝗻𝗲𝗸𝗮𝗷 𝗻𝗼𝘃𝗲𝗴𝗮 𝗶𝗻 𝗽𝗿𝗮𝘃 𝗿𝗮𝘇𝗹𝗶č𝗻𝗼𝘀𝘁 𝘃 𝗶𝘇𝗸𝘂š𝗻𝗷𝗮𝗵 𝗷𝗲 𝗹𝗮𝗵𝗸𝗼 𝘁𝗶𝘀𝘁𝗮, 𝗸𝗶 𝗼𝗺𝗼𝗴𝗼č𝗶 𝘁𝘂𝗱𝗶 𝗿𝗮𝘇𝗺𝗶š𝗹𝗷𝗮𝗻𝗷𝗲 𝘁𝗲𝗿 𝗱𝗲𝗹𝗼𝘃𝗮𝗻𝗷𝗲 𝗶𝘇𝘃𝗲𝗻 𝗼𝗯𝘀𝘁𝗼𝗷𝗲č𝗶𝗵 𝗼𝗸𝘃𝗶𝗿𝗼𝘃. Takšen pristop, ki mi je blizu, sem našla v pogovorih z Urška Klako...