Mikro menedžiranje ni več primerno za Ljubljano

Zdaj smo 𝗸𝗷𝗲𝗿 𝘀𝗺𝗼 𝗶𝗻 𝗶𝗺𝗮𝗺𝗼 𝗸𝗮𝗿 𝗶𝗺𝗮𝗺𝗼. 𝗣𝗶𝘀𝗮𝗻 𝗺𝗲𝘀𝘁𝗻𝗶 𝘀𝘃𝗲𝘁, 𝘃 𝗸𝗮𝘁𝗲𝗿𝗲𝗺 𝘀𝗲 𝗯𝗼 𝗽𝗼𝘁𝗿𝗲𝗯𝗻𝗼 𝗽𝗼𝗴𝗼𝘃𝗮𝗿𝗷𝗮𝘁𝗶 𝗶𝗻 𝗶𝘀𝗸𝗮𝘁𝗶 𝗸𝗼𝗻𝘀𝗲𝗻𝘇. In ta mestni svet po mojem mnenju potrebuje... 

 ... drugega župana. 

V dosedanjem mandatu je imela Lista Zorana Jankovića 18 sedežev, v koaliciji z 8 sedežev Gibanja Svoboda = 26 sedežev, kar je bila večina. V mandatu 2018-2022 je imel absolutno večino zgolj s svojimi svetniki, saj je imel 23 mandatov, še mandat prej pa 21. Zato ne preseneča, da sem z različnih strani slišala, da je župan na sejo prišel s predlogom, koalicija v mestnem svetu ga je sprejela in tako je šlo vse skozi. Kadar so imeli svetniki iz opozicije predloge, so v koaliciji povedali zakaj tega ne bodo sprejeli, potem pa preprosto izglasovali prekinitev seje in opozicija ni mogla zagovarjati niti svojih predlogov. 

Na četrtnih skupnostih se je marsikaj sprejelo, poslalo na Mestni svet, kejr pa se je vse skupaj ustavilo. 


Janković pač ni človek, ki bi upošteval sistem. 𝗢𝗻 𝗝𝗘 𝘀𝗶𝘀𝘁𝗲𝗺. 

Zato je imel dneve odprtih vrat, kamor so ljudje lahko prihajali s svojimi individualnimi težavami in župan se je individualno ter seveda subjektivno odločal, kaj bo komu omogočil in česa ne. Prav zato ima ogromno hvaležnih izjav, ker je pomagal urediti sprejem v vrtec, pospešil izdajo gradbenega dovoljenja ali spremenil namembnost parcele. Po pripovedovanjih so bili dnevi odprtih vrat bolj podobni mešetarjenju kjer je župan deloval kot vsemogočni DA ali NE, glede na to kakšen se mu je zdel človek, kakšno korist je videl in kakšne volje je bil tisti dan. 

Do župana vodi mnogo poti. Nekatere med njimi so vodile tudi pod rjuhe z njim. Osebno vem za primer natakarice, ki je imela z njim razmerje in na njunih srečanjih mu je predala tudi prošnje občanov za ureditev parcel in raznih dovoljenj. Vsi, ki so zahajali v tisti lokal so to pot do župana poznali in jo tudi pridno uporabljali. 

Da, po 20 letih županovanja seveda pozna vsako cesto in ulico (č𝘦𝘱𝘳𝘢𝘷 𝘮𝘦𝘯𝘪𝘮, 𝘥𝘢 𝘯𝘢 𝘚 𝘥𝘦𝘭𝘶 𝘓𝘫𝘶𝘣𝘭𝘫𝘢𝘯𝘦 𝘮𝘶 𝘵𝘦 𝘮𝘢𝘨𝘪č𝘯𝘦 𝘮𝘰č𝘪 𝘮𝘢𝘭𝘰 𝘱𝘦š𝘢𝘫𝘰), ker je igral tudi vlogo gradbenega nadzornika in reševal sprotne “težave” občanov, ki so se pritoževali. Hitre rešitve kot je polomljen koš na koncu ulice ali polomljena svetilka, so tako občanom dale 𝗼𝗯č𝘂𝘁𝗲𝗸, da je župan učinkovit. 

 Ljudje, ki so ga srečevali na Golovcu ali v mestnem jedru ter mu potožili o tem in onem, kar jih moti (podrta ograja, prehitri vozniki na njihovi ulici, zaraščeno grmovje), so bili zadovoljni, ko je bilo v dnevu ali dveh to že urejeno. Župan sam jim je prisluhnil in takoj uredil. Veliko plus točk! 

Žal se je zelo malokrat sprehajal izven mestnega jedra, preko obvoznice pa sploh nikoli. 

Ko sem v okviru civilne iniciative Ohranimo Dravlje s Planet TV snemala prispevek o razsutih ploščadih v naši soseski, je novinarka opozorila na razliko med zaraščeno zeleno površino, ki jo kosi MOL in tisto, za katero skrbi hišnik našega bloka, kjer je trava lepo pokošena. Čez dva dni so prišli z MOLa pokosit travo, ki je bila zgolj tretjino tako visoka kot je običajno, ko jo pridejo kosit. Pred tem NIKOLI v 10 letih niso prišli kosit trave, če ni bila visoka vsaj pol metra. 

Tak način vodenja se imenuje mikro menedžiranje. 

To je slog vodenja, pri katerem vodja pretirano nadzoruje podrobnosti dela svojih sodelavcev. Namesto da bi določil cilj in prepustil izvedbo zaposlenim, spremlja skoraj vsak korak, pogosto preverja, popravlja in odloča tudi o malenkostih. Pogosto je razlog za tak tip vodenja strah vodje, da bo nekaj šlo narobe in bo sam nosil posledice. Drugi razlog pa je notranja potreba po nadzoru in moč, ki jo vodja občuti, ko reši nek problem bolje kot njegovi zaposleni. Imeti stvari pod nadzorom in biti glavni rešitelj sta lastnosti mikro menedžerja. 𝗭𝗼𝗿𝗮𝗻 𝗝𝗮𝗻𝗸𝗼𝘃𝗶ć 𝗷𝗲 𝘁𝗶𝗽𝗶č𝗲𝗻 𝗺𝗶𝗸𝗿𝗼 𝗺𝗲𝗻𝗲𝗱ž𝗲𝗿. 

Bolj kot je neka organizacija ali sistem kompleksen, več je negativnih učinkov takega tipa vodenja, saj ena sama oseba ne more več slediti in obdelovati vsem delom sistema oziroma organizacije. Poleg tega običajno zanemarja področja, kjer nima dovolj znanja ali poznavanja ali pa vodje takšna področja ne zanimajo in jih zato preprosto ignorira. Prav to je tisto, zaradi česar Ljubljana potrebuje novega župana že danes, saj so bila mnoga področja razvoja mesta zanemarjena in zato disfunkcionalna. Župan namreč ni razvijal sistemskih rešitev, ki so bolj abstraktne narave, ampak zgolj direktne, individualne popravke, ki so oprijemljivi. Zato ga ima določen delež meščanov blazno v čislih, ker je res uredil njihove konkretne težave. 

Zoran Janković prisega na dano besedo in stisk roke individualni osebi, kar je lepa človeška lastnost. Kot župan pa bi moral znati razmišljati tudi, kaj je dobro za skupnost in upoštevati vse, tudi tiste s katerimi si ni segel v roke, ker so del skupnosti in ne posamezniki. V Dravljah je zato, da je MOL dobil soglasje soseske za gradnjo varovanih stanovanj stanovalcem obljubil, da bo uredil ploščadi med bloki, ki so bile v lasti MOL. Zgodilo se ni nič. Ko je kasneje v individualnem bloku poslovne prostore v lasti MOL želel preurediti v stanovanja, je stanovalcem bloka v zameno za soglasje obljubil, da bo uredil ploščad pred blokom. Zgodilo se ni nič. Ko so se na sodišču končno uredila pripadajoča zemljišča in MOL ni več lastnik pa so ploščadi postale naš problem in jih moramo urediti sami. 

𝗢𝗯𝗹𝗷𝘂𝗯𝗲, 𝗸𝗶 𝗷𝗶𝗵 𝗱𝗮 𝘀𝗸𝘂𝗽𝗻𝗼𝘀𝘁𝗶, 𝗸𝗷𝗲𝗿 𝗻𝗲 𝗺𝗼𝗿𝗲 𝘀𝘁𝗶𝘀𝗻𝗶𝘁𝗶 𝘇𝗴𝗼𝗹𝗷 𝗲𝗻𝗲 𝗿𝗼𝗸𝗲, 𝗼č𝗶𝘁𝗻𝗼 𝗻𝗶𝘀𝗼 𝘃𝗿𝗲𝗱𝗻𝗲 𝗻𝗶č. 

Ta problem se je jasno pokazal tudi pri urejanju parkirišč v Štepanjskem naselju, kjer se Janković ni ukvarjal s skupnostjo, dokler se le-ta ni uprla. Njegov način delovanja je pokazal, da mu delo s skupinami ljudi ne leži. Nekaj sicer obljubi, potem pa se tega ne drži. 

 V takšnih primerih se obnaša kot tipični menedžer stare sorte, ki stopi med svoje zaposlene, da jih malo pomiri, ampak odločitve pa sprejema on in zaposleni nimajo “prava glasanja”. Jankovićev čas je minil ( lahko bi napisala tudi, da ga je čas povozil) in 𝗻𝗷𝗲𝗴𝗼𝘃 𝗻𝗮č𝗶𝗻 𝘂𝗽𝗿𝗮𝘃𝗹𝗷𝗮𝗻𝗷𝗮 𝗺𝗲𝘀𝘁𝗮 𝗟𝗷𝘂𝗯𝗹𝗷𝗮𝗻𝗮 𝗻𝗶 𝘃𝗲č 𝘂𝘀𝘁𝗿𝗲𝘇𝗲𝗻. 

Sedaj se lahko vrnem na začetek, na novo sestavo mestnega sveta, ki nikakor ni kompatibilen z njegovim stilom vodenja. Ne glede na to, kaj je kot župan naredil za Ljubljano v zadnjih 20 letih, bo v primeru, da ostane župan v naslednjih 4 letih lahko dosegel bore malo, saj ne bo mogel delovati kot je navajen in kot je skladno z njegovo osebnostjo. 

 𝗟𝗷𝘂𝗯𝗹𝗷𝗮𝗻𝗼 𝗷𝗲 20 𝗹𝗲𝘁 𝘃𝗼𝗱𝗶𝗹 𝗲𝗻 č𝗹𝗼𝘃𝗲𝗸, ki je sicer sposoben, je deloholik in je za Ljubljano živel vse dni v tednu (deloholiki ponavadi bežijo od doma v delo, ampak to zahteva svoj zapis), ampak 𝘁𝗼 𝗷𝗲 𝘃 𝗟𝗷𝘂𝗯𝗹𝗷𝗮𝗻𝗶 𝗽𝘂𝘀𝘁𝗶𝗹𝗼 𝘁𝘂𝗱𝗶 𝗽𝗼𝘀𝗹𝗲𝗱𝗶𝗰𝗲, na katere so v predvolilni kampanji opozarjali vsi njegovi nasprotniki. Ljubljana bo zato v naslednjih letih potrebovala čas za prehod od takšnega načina vodenja nazaj v participativno demokracijo, kjer imajo Ljubljančani, ki sestavljajo različne skupnosti tudi lahko svoj glas. 

Ljubljana mora po 20 letih na novo vzpostaviti transparentnost, sisteme, ki delujejo. 𝗦𝘁𝗮𝗿𝗶 ž𝘂𝗽𝗮𝗻 𝗷𝗲 𝗴𝗿𝗮𝗱𝗶𝗹 𝗶𝗻 𝗽𝗼𝘀𝘁𝗮𝘃𝗹𝗷𝗮𝗹 𝘇𝗴𝗿𝗮𝗱𝗯𝗲 𝘁𝗲𝗿 𝗰𝗲𝘀𝘁𝗲, 𝘀𝗲𝗱𝗮𝗷 𝗷𝗲 č𝗮𝘀, 𝗱𝗮 𝘀𝘁𝗮𝗻𝗼𝘃𝗮𝗹𝗰𝗶 𝗶𝗻 𝘂𝗽𝗼𝗿𝗮𝗯𝗻𝗶𝗸𝗶 𝘇𝗴𝗿𝗮𝗱𝗶𝗺𝗼 𝘀𝗸𝘂𝗽𝗻𝗼𝘀𝘁. Za to pa potrebujemo novega župana. Kogarkoli, ki NI Zoran Janković. Zdaj je na voljo zgolj en protikandidat, ki je navajen biti politik, se pogovarjati in usklajevati. Morda pa Mesec le ni tako slaba izbira...