KOFETKANJE Z MANCO

No pa sem se prigurala do petka. Ta teden sem preživela v znamenju smrkanja in porabe velike količine robcev, ki se še kar pridno nadaljuje. Sem v obdobju, ko se mi veliiko stvari čisti. Čeprav nič takega, da bi bilo vredno kakšne širše omembe. Meni se vse zdi tako vsakdanje. Predvsem mi postaja vsakdanje pomanjkanje časa. Nekako ga primanjkuje. Če bi želela opraviti vse kar je potrebno...bi morala imeti nor tempo brez počitka, kar pa mi po pravici povedano ne odgovarja. Mi manjka volja za delo. Volja, da se discipliniram, volja, da naredim tisto, kar si zadam, volja, da naredim tisto kar si zadam pravočasno. Enkrat je prevroče, drugič preveč soparno... Nikakor ni v redu. Čeprav globoko v sebi vem, da verjetno rabim samo en teden dopusta, da malo poskrbim zase, preberem kakšno knjigo, se malo namočim v kakšni vodi. Misel potrebna izvedbe! Včeraj sem bila na obisku pri kolegici, ki se ukvarja z izdelovanjem ogrlic, oblikovanjem fimo mase, dela okrasne izdelke in tako naprej. Res lepe st...

Ta vikend, sem prebrala zadnjo številko Aure , kjer sem med drugim prebrala, da bi morali stremeti za tem, kako živeti zdravo in ne kako se izogibati bolezni. Menda, da je v tem velika razlika. Predvsem v miselni naravnanosti. No v soboto sem ta članek brala povsem neobremenjeno. Zvečer rahlo otečenemu grlu nisem posvečala nobene pozornosti. V nedeljo pa me je zadelo. Nerodno je bilo, da sta na obisk na vikend prišla kolega in sem pripravila tako dobro papico, da so se mi sline cedile že med samo pripravo. Bolj ko se je bližal čas konzumacije, slabše sem se počutila. In na koncu mi je bilo že precej slabo in mi hrana sploh ni več pasala. Vročina v glavi in mrazenje po celem telesu, mi je dalo jasno vedeti, da imam vročino. Na vikendu nobenega termometra, kaj šele zdravil! Pa sem si rekla: bom pa telesu pustila, da opravi svoje.V alternativi večkrat naletim na tezo, da zdravila v bistvu sploh niso dobra. Če ima telo vročino, jo ima z razlogom. Se pravi, da naš obrambni mehanizem deluje ...

Tale vročina ubija. Popolnoma razumem Dalmatince, Grke in kar je teh narodov, ki živijo v vročini, da so narejeni na slow. Komu se pa da delat v vročini! Še tisto malo volje se stopi kot sladoled. Sladoled...jaaaa prosim! Sicer pa oklevam – motivacija za delo je nekje v minusu in sedaj ne vem čemu naj jo pripišem. Vročini? Temu, da se moja kariera v trenutni firmi končuje ali čisto enostavno svoji lenobi?! Mogoče je vse troje na kupu. Sicer pa pri sebi opažam zanimivost, kar se motivacije tiče. Ko pridem v firmo mi delo nikoli ne predstavlja težave. Pripadnost še manj. Takoj sklenem comitment in govorim naokoli: pri nas, v naši firmi, mi imamo pa... V zameno pa želim sem in tja kakšno odobravnje, morda eno malo pohvalo ali pa vsaj, da nekdo opazi, da nekaj delam. Ampak očitno zahtevam preveč. In, če tega ne dobim, se kmalu začnem spraševati ali se splača. In motivacija pade. Očitno preveč osebno jemljem svojo zaposlitev. Čeprav se mi zdi, da bi formula daj-dam nekako morala delovati....

Imam psa. Ni moj ljubljenček - je družinski član. O psih bi lahko pisala cele strani. In o mojem odnosu do njih. Ampak stvar je taka, da odkar imam psa, se skoraj bolj posvečam lastnikom psov in njihovem odnosu do njih. Moj pogled na odnos med človekom in psom za nekatere meji na fanatičnost, za nekatere pa je nekaj povsem normalnega. Gre pa takole: za psa naj se odločijo samo tisti ljudje, ki mu lahko nudijo dostojno življenje. Naš odnos do živali se kaže v tem, koliko jih spoštujemo in jim dopuščamo, da živijo dostojno življenje. Življenje na verigi ni dostojno. Ne za psa, ne za kravo in ne za konja. V današnji družbi živali izkoriščamo za naše (namišljene) potrebe in to opravičujemo s tem, da tako ali tako nimajo duše, čustev ali pa bog ne daj so nam celo enakovredne. In zato gojimo krave, ovce, prašiče in pse priklepamo na verige, zapiramo v premajhne pesjake in nasploh domačim živalim odvzamemo dostojanstvo. Zakaj? Ker je tako najlažje. Psa prikleneš, laja kadar kdo pride, ne rab...

Ja, seveda! Namen kofetkanja je, da se prijatelji(ce), kolegi(ce) in čisto novi znanci sčvekamo. Da sedimo na sončku v prijetnem lokalčku in malo počvekamo (urico, dve, tri). In ta blogec je moj lokalček, kjer čvekam o tem in onem, čisto površinskih in malo bolj filozofskih temah. O tistem kar mi polni pestri vsakdan. Je moja zunanja podoba, tista, ki jo je enostavno prepoznati in vendar ni fasada. Je to kar živim. Ko se je ideja o kofetkanju razsvetlila pred menoj, sem bila čisto navdušena, pa me je že naslednji dan doletel šok, za katerega sploh ne vem, v katero kategorijo naj ga spravim. Po treh mesecih v novi službi, me pokliče šef in pove, da si mojega delovnega mesta ni zamislil na tak način, kot ga opravljam jaz, ampak, da bi potreboval nekoga bolj administrativno-operativnega. V marketingu, da se razumemo. Da sedaj vidi, da bi na delovno mesto pasal nekdo, ki nima svojih idej, ker imamo zunanjega kreativca (ta ima sicer vsak mesec 1 zamisel, mi pa imamo ponavadi vsaj 3 ra...