Pasjeljubci
Imam psa. Ni moj ljubljenček - je družinski član. O psih bi lahko pisala cele strani. In o mojem odnosu do njih. Ampak stvar je taka, da odkar imam psa, se skoraj bolj posvečam lastnikom psov in njihovem odnosu do njih. Moj pogled na odnos med človekom in psom za nekatere meji na fanatičnost, za nekatere pa je nekaj povsem normalnega. Gre pa takole: za psa naj se odločijo samo tisti ljudje, ki mu lahko nudijo dostojno življenje. Naš odnos do živali se kaže v tem, koliko jih spoštujemo in jim dopuščamo, da živijo dostojno življenje. Življenje na verigi ni dostojno. Ne za psa, ne za kravo in ne za konja. V današnji družbi živali izkoriščamo za naše (namišljene) potrebe in to opravičujemo s tem, da tako ali tako nimajo duše, čustev ali pa bog ne daj so nam celo enakovredne. In zato gojimo krave, ovce, prašiče in pse priklepamo na verige, zapiramo v premajhne pesjake in nasploh domačim živalim odvzamemo dostojanstvo.
Zakaj? Ker je tako najlažje. Psa prikleneš, laja kadar kdo pride, ne rabiš ga vozit na sprehode, kaj šele, da bi se ukvarjal z njegovo vzgojo! Vse kar je treba, da mu daš 1x do 2x na dan za jest. Vem, da nekateri nimajo časa, da bi se še ukvarjali s psom - ZAKAJ GA PA POTEM IMAJO?!? Pa pustimo pse na kmetijah. Živim v mestu in moj pes z mano. V stanovanju, ki ima 40 kvadratov. Pa ni cel dan v stanovanju. Partner ima svojo pisarno in pes, gre z njim vsak dan v službo. Če ne bi bilo te možnosti, se kljub veliki ljubezni do psov, zanj ne bi odločila. Pika. Pes, ki je cel dan sam v stanovanju ali hiši (ista figa!) nima ravno rožnatega življenja. In mislim, da njegovi lastniki tudi ne. Zjutraj morajo toliko prej vstati, da ga peljejo na sprehod in popoldne ali pa zvečer morajo še enkrat ven, ker je pes nervozen. Tudi jaz bi bila nervozna, če bi morala biti 8 ur nekje zaprta, brez stranišča in brez, da bi imela kaj početi. Ne vem, če bi sploh ostala psihično stabilna!
Druga stvar, ki bi jo uvedla kot zakonsko obvezno je pasja šola. Pa ne zaradi psov, ampak zaradi lastnikov. Veliiko lastnikov je čisto mirno prepričanih, da njihov pes ne potrebuje šole, da ga bojo že sami naučili sedi in lezi. To res ni problem. Ampak jaz zagovarjam idejo, da je psa potrebno vzgajati, ne pa naučiti nekaj osnovnih ukazov in to je to. In to ne samo velikih pasem, ampak tudi majhne. Vse. Velike pse je potrebno vzgajati, ker jih je fizično težje obvladovati, ko enkrat odrastejo. Majhna kepica, ki pri 2 mesecih tehta 3kg, bo enkrat velika zverina, ki bo tehtala 60 kg. Takrat je ne bomo mogli samo pocukati za uho in reči ti, ti lump! Včeraj na sprehodu, sem srečala lastnika s svojim psom - šarplanincem. Privezanega je imel na debeli vrvi, ki jo je na drugi strani zavezal okoli svojega pasu. Pes je imel zagotovo 80 kg, lastnik pa kakšnega manj. Fizično tako velikega psa ne moreš ukrotiti. Potrebuje vzgojo. Od majhnega.
Na drugi strani pa so duracell psički. Imajo tistih svojih nekaj kil in tudi, ko vlečejo lastnikov to pretirano ne moti. Ko zaradi svoje majhnosti in zafrustriranosti lajajo in se zaganjajo v vse kar je večjega od njih, jih lastniki malo cuknejo in se delajo kot da ni nič. In nikome ništa. Če bi moja 40 kilska mrcina počela to... bi bil pa cel kraval. Pa bi bil pes nevzgojen, njegovo lajanje je malo močnejše in glasnejše in bi jih poslušala še na ta račun. In ti mali psi se resno zaganjajo v velike pse... meni grejo na živce, kaj šele mojemu psu. Pa mu vseeno ne dovolim, da se bi odzival na to. Ker potem bom jaz kriva, če bo pregriznil ubogega malega kužka. Ne krivim psov, sploh ne. Krivim lastnike, ki mislijo, da če je pes majhen ne potrebuje vzgoje. Še kako jo potrebuje!
Pse imam neizmerno rada. Zato jim želim najboljše. Želim jim, da so družinski člani, da so enakopravni, zato jim želim samo tiste lastnike, ki jim to lahko zagotovijo. Želim jim lastnike, ki jih vzgajajo ( to ne pomeni pretepanja in ustrahovanja), ki iz njih resnično naredijo človekovega najboljšega prijatelja. Pes to ve in čuti in takrat je njegova ljubezen brezmejna.
Zakaj? Ker je tako najlažje. Psa prikleneš, laja kadar kdo pride, ne rabiš ga vozit na sprehode, kaj šele, da bi se ukvarjal z njegovo vzgojo! Vse kar je treba, da mu daš 1x do 2x na dan za jest. Vem, da nekateri nimajo časa, da bi se še ukvarjali s psom - ZAKAJ GA PA POTEM IMAJO?!? Pa pustimo pse na kmetijah. Živim v mestu in moj pes z mano. V stanovanju, ki ima 40 kvadratov. Pa ni cel dan v stanovanju. Partner ima svojo pisarno in pes, gre z njim vsak dan v službo. Če ne bi bilo te možnosti, se kljub veliki ljubezni do psov, zanj ne bi odločila. Pika. Pes, ki je cel dan sam v stanovanju ali hiši (ista figa!) nima ravno rožnatega življenja. In mislim, da njegovi lastniki tudi ne. Zjutraj morajo toliko prej vstati, da ga peljejo na sprehod in popoldne ali pa zvečer morajo še enkrat ven, ker je pes nervozen. Tudi jaz bi bila nervozna, če bi morala biti 8 ur nekje zaprta, brez stranišča in brez, da bi imela kaj početi. Ne vem, če bi sploh ostala psihično stabilna!
Druga stvar, ki bi jo uvedla kot zakonsko obvezno je pasja šola. Pa ne zaradi psov, ampak zaradi lastnikov. Veliiko lastnikov je čisto mirno prepričanih, da njihov pes ne potrebuje šole, da ga bojo že sami naučili sedi in lezi. To res ni problem. Ampak jaz zagovarjam idejo, da je psa potrebno vzgajati, ne pa naučiti nekaj osnovnih ukazov in to je to. In to ne samo velikih pasem, ampak tudi majhne. Vse. Velike pse je potrebno vzgajati, ker jih je fizično težje obvladovati, ko enkrat odrastejo. Majhna kepica, ki pri 2 mesecih tehta 3kg, bo enkrat velika zverina, ki bo tehtala 60 kg. Takrat je ne bomo mogli samo pocukati za uho in reči ti, ti lump! Včeraj na sprehodu, sem srečala lastnika s svojim psom - šarplanincem. Privezanega je imel na debeli vrvi, ki jo je na drugi strani zavezal okoli svojega pasu. Pes je imel zagotovo 80 kg, lastnik pa kakšnega manj. Fizično tako velikega psa ne moreš ukrotiti. Potrebuje vzgojo. Od majhnega.
Na drugi strani pa so duracell psički. Imajo tistih svojih nekaj kil in tudi, ko vlečejo lastnikov to pretirano ne moti. Ko zaradi svoje majhnosti in zafrustriranosti lajajo in se zaganjajo v vse kar je večjega od njih, jih lastniki malo cuknejo in se delajo kot da ni nič. In nikome ništa. Če bi moja 40 kilska mrcina počela to... bi bil pa cel kraval. Pa bi bil pes nevzgojen, njegovo lajanje je malo močnejše in glasnejše in bi jih poslušala še na ta račun. In ti mali psi se resno zaganjajo v velike pse... meni grejo na živce, kaj šele mojemu psu. Pa mu vseeno ne dovolim, da se bi odzival na to. Ker potem bom jaz kriva, če bo pregriznil ubogega malega kužka. Ne krivim psov, sploh ne. Krivim lastnike, ki mislijo, da če je pes majhen ne potrebuje vzgoje. Še kako jo potrebuje!
Pse imam neizmerno rada. Zato jim želim najboljše. Želim jim, da so družinski člani, da so enakopravni, zato jim želim samo tiste lastnike, ki jim to lahko zagotovijo. Želim jim lastnike, ki jih vzgajajo ( to ne pomeni pretepanja in ustrahovanja), ki iz njih resnično naredijo človekovega najboljšega prijatelja. Pes to ve in čuti in takrat je njegova ljubezen brezmejna.
