Ta vikend, sem prebrala zadnjo številko
Aure, kjer sem med drugim prebrala, da bi morali stremeti za tem, kako živeti zdravo in ne kako se izogibati bolezni. Menda, da je v tem velika razlika. Predvsem v miselni naravnanosti. No v soboto sem ta članek brala povsem neobremenjeno. Zvečer rahlo otečenemu grlu nisem posvečala nobene pozornosti. V nedeljo pa me je zadelo. Nerodno je bilo, da sta na obisk na vikend prišla kolega in sem pripravila tako dobro papico, da so se mi sline cedile že med samo pripravo. Bolj ko se je bližal čas konzumacije, slabše sem se počutila. In na koncu mi je bilo že precej slabo in mi hrana sploh ni več pasala. Vročina v glavi in mrazenje po celem telesu, mi je dalo jasno vedeti, da imam vročino. Na vikendu nobenega termometra, kaj šele zdravil! Pa sem si rekla: bom pa telesu pustila, da opravi svoje.V alternativi večkrat naletim na tezo, da zdravila v bistvu sploh niso dobra. Če ima telo vročino, jo ima z razlogom. Se pravi, da naš obrambni mehanizem deluje in bije bitko z napadalci (virusi, bakterije ali karkoli že). Naravna obramba dvigne temperaturo in na ta način onemogoči razmnoževanje in napredovanje »sovražniku«. Pa sem šla lepo v posteljo z zalogo robcev in 2 l vode ob postelji. Nedelja je bila lepa in sončna, zunaj 30 stopinj, ura je bila 3 popoldan. Jaz ležim v postelji, pokrita z odejo in me mrazi. Zanimivo je bilo, da se mi ni bledlo, da sem lahko popolnoma mirno in trezno razmišljala (vsaj meni se je tako zdelo). Mokra brisača na čelu je bila moja odrešitev. Brez nje bi bilo hujše. Do 8h sem popila 2 litra vode, na wc sem šla mogoče 2x. Se pravi telo rabi vodo. Nujno. Potem sem šla ene 2x na stranišče in je šlo iz mene toliko kolikor sem popila. In takrat sem vedela: aha zadeva se popravlja, telo ne rabi več toliko vode, se že splakujemo! Spala sem celo noč (razen 1x sem se zbudila, ko sem s polnim nosom kihnila in 1x ko sem morala spraznit nos, ki je bil zamašen globoko v sinuse). V ponedeljek zjutraj se zbudim. Vročine ni bilo več. Nos je bil še poln in glava je bila rahlo glavobolna. In priznam, malce sem bila švohotna. Sem se odločila, da poslušam telo, ki je reklo: hočem počivat. Iz ure v uro, sem bila boljša. Danes imam le še poln nos, ki pa ne izloča več smrklja v barvi umazane teniške žogice.
Moram priznati, da sem kar ponosna nase. Včeraj sem veliko razmišljala, zakaj me je ujela ta virozica (vsaka bolezen naj bi nas namreč nekaj naučila) pa me od vseh mojih teorij ni nobena prav pritegnila. Lahko jih je več, lahko pa je v končni fazi samo ena izkušnja več, da je pametno polušati svoje telo, takoj ko začne dajati opozorilne znake, ki sem jih dobila že dva dni prej (recimo precejšnje zaprtje »brez razloga«). Če bi se zadeva z vročino nadaljevala bi verjetno le šla k zdravniku – je pač ukoreninjeno v nas, da zdravniki pa že vedo kako in kaj. Sedaj sem izkusila, da če malo potrpimo, telo opravi svoje in je zadeva urejena dokaj hitro.
Živimo pač v svetu, kjer smo navajeni instantnih rešitev. Prijemlje me prehlad – vzamem tableto, ki mi TAKOJ da občutek, da prehlada nimam. Temperatura se mi malo dvigne – TAKOJ vzamem nekaj za zbijanje vročine. Boli me glava – kje si aspirin, da me TAKOJ popraviš! Nekaj kar se je nabiralo teden, dva ali pa še več se pač ne more TAKOJ pozdraviti. Tablete pa nam dajo to možnost. Problem je v tem, da bolezni ne pozdravijo, ampak pozdravijo samo simptome ter jih za nekaj časa odložijo. In potem spet izbruhnejo in mi spet vzamemo tableto in potem je zadeva kmalu kronična. Mi pa se sprašujemo ZAKAJ?!
Ne mislim sedaj, da tablet sploh ne potrebujemo, kaj še le zdravnikov! Dajem pa v razmislek ali je res potrebno za vsako smrkanje, vsakih 0,5 stopinje povišane temperature in vsak glavobol še dodatno zastrupljati telo s kemijo. Začnimo verjeti v regenerativno moč svojega telesa, dopustimo telesu, da postane svoj zdravnik. Ob prehladu mu ponudimo čaj z limono, ob glavobolu mu privoščimo počitek. Predvsem pa mu dajmo VODO. To je vse, kar potrebuje.