Predvprašanje: Si za kavo?

Ja, seveda! Namen kofetkanja je, da se prijatelji(ce), kolegi(ce) in čisto novi znanci sčvekamo. Da sedimo na sončku v prijetnem lokalčku in malo počvekamo (urico, dve, tri).

In ta blogec je moj lokalček, kjer čvekam o tem in onem, čisto površinskih in malo bolj filozofskih temah. O tistem kar mi polni pestri vsakdan. Je moja zunanja podoba, tista, ki jo je enostavno prepoznati in vendar ni fasada. Je to kar živim.

Ko se je ideja o kofetkanju razsvetlila pred menoj, sem bila čisto navdušena, pa me je že naslednji dan doletel šok, za katerega sploh ne vem, v katero kategorijo naj ga spravim. Po treh mesecih v novi službi, me pokliče šef in pove, da si mojega delovnega mesta ni zamislil na tak način, kot ga opravljam jaz, ampak, da bi potreboval nekoga bolj administrativno-operativnega. V marketingu, da se razumemo. Da sedaj vidi, da bi na delovno mesto pasal nekdo, ki nima svojih idej, ker imamo zunanjega kreativca (ta ima sicer vsak mesec 1 zamisel, mi pa imamo ponavadi vsaj 3 različne akcije, ampak pustimo podrobnosti). V vsej svoji poštenosti in dobroti, mi je dal čas, da si do septembra poiščem novo zaposlitev. Mu je všeč, da sem vsestranska, da se znajdem, da sem natančna, ampak... ko vsaj ne bi znala zagovarjati svojih idej in bi več prikimavala ter opravljala delo brez vprašanj. Potem bi šlo.

Po moje, da sem edina oseba na tem svetu, ki je izgubila službo v marketingu, ker je preveč kreativna!

Najhuje je sedaj najti motivacijo za delo. Zakaj bi se trudila? Za koga. Ali sploh ima smisel? Bom zdržala še 2 meseca? Ali bi bilo bolje, da kar takoj rečem adijo in grem na zavod pa imam poletje frej? Samo konec meseca je pa vseeno treba plačati položnice in tista plača (kolikor jo pač je) pride prav. Kaj mi je torej storiti? Pridno pregledovati oglase, spet vse kolege obvestiti, da iščem službo, pošiljati prošnje in se na razgovorih prijetno smehljati. Druge ni. Zaenkrat.

Se pravi...pripravljena... pozor... ZDAJ! Iščem novo službo.