(samo)motivacija

Tale vročina ubija. Popolnoma razumem Dalmatince, Grke in kar je teh narodov, ki živijo v vročini, da so narejeni na slow. Komu se pa da delat v vročini! Še tisto malo volje se stopi kot sladoled. Sladoled...jaaaa prosim!

Sicer pa oklevam – motivacija za delo je nekje v minusu in sedaj ne vem čemu naj jo pripišem. Vročini? Temu, da se moja kariera v trenutni firmi končuje ali čisto enostavno svoji lenobi?! Mogoče je vse troje na kupu. Sicer pa pri sebi opažam zanimivost, kar se motivacije tiče. Ko pridem v firmo mi delo nikoli ne predstavlja težave. Pripadnost še manj. Takoj sklenem comitment in govorim naokoli: pri nas, v naši firmi, mi imamo pa... V zameno pa želim sem in tja kakšno odobravnje, morda eno malo pohvalo ali pa vsaj, da nekdo opazi, da nekaj delam. Ampak očitno zahtevam preveč. In, če tega ne dobim, se kmalu začnem spraševati ali se splača. In motivacija pade. Očitno preveč osebno jemljem svojo zaposlitev. Čeprav se mi zdi, da bi formula daj-dam nekako morala delovati. Pa očitno ne deluje.