Moja energija in prosti čas
Priznam, da se včasih jezim na druge in potem ugotovim, da sem sama ista. Priznam. Sem redefinirala moje obiskovanje dogodkov in prireditev. Največkrat se mi ne da. Čeprav, če mi že uspe, mi ni žal in potem sama sebi obljubim, da bom šla še kdaj. In vmes mineva čas. Veliko časa. In ta čas prehitro mineva. Edina stalnica je služba: 5x na teden 10 ur. In potem ugotovim, da mi je pomembno, kaj bom naredila s preostalimi 5-6 urami. 7-8 ur rabim spanja, tako da je ta čas rezerviran. Ostane torej manj kot tretjino dneva za tisto, kar me veseli. Če je to, kar me veseli na različnih koncih Ljubljane, vožnja pobere dodaten dragocen čas in za veselje ostane še manj.
Je pa zanimivo, da je možno v tem kratkem času izven redne službe narediti ogromno koristnih zadev ali pa totalno zabluziti. Enkrat mi uspe eno, drugič drugo. V vsakem primeru je to odvisno samo od mene in od nikogar drugega. In si sestavljam prioritete: kaj mi je pomembno in kaj ne? Šele pred kratkim sem temu dodala še vprašanje zakaj. Ugotovila sem namreč, da počnem tudi stvari, ki mi ne pašejo najbolj. Stvari, ki namesto, da bi me napolnile z energijo, mi jo vzamejo. In sem se začela spraševati, zakaj se z nečim takim sploh ubadam. Zanimivi so rezultati takšne samoanalize: ne želim se zameriti je bil moj top odgovor, sledilo je, da želim zunanjo potrditev nečesa in nenazadnje včasih enostavno dajem potuho sama sebi, ker se je lažje po liniji najmanjšega odpora smiliti sam sebi, kot nekaj storiti nekaj, da bi mi bilo bolje. In energija odteka.
Imam tudi kriterij po katerem ugotavljam koliko mi določena stvar pomeni – vse dam od sebe in ko sem z rezultati zadovoljna in mi »dol visi« kaj si potem o tem mislijo drugi. In takrat se energija polni. In danes me je prešinilo (na tisti pravi način), da se ljudje ne polnijo na isti način kot jaz. Da ima vsak svoje prioritete, ki jim sledi in nekaj, kar je zame osebno izredno pomembno, nekomu drugemu ni vredno niti malo. Tako kot meni niso niti malo pomembne tiste stvari, zaradi katerih bi drugi morda prodali lastno mamo. To sem že ves čas vedela, ampak danes sem pa to ozavestila. In sem nase ponosna.
Kakšna je razlika med prej in potem? Še vedno bom počela več ali manj iste ali podobne stvari kot doslej, ampak z drugačnim zavedanjem. Ne bom se več sekirala, če kaj ne uspe, ne bom več vezana na rezultat, ampak bom počela stvari zaradi tega, ker sem se tako odločila in za svojo odločitev tudi prevzela odgovornost. In če me nekaj ne zanima, bom to tudi prijazno povedala. Je pošteno do drugih. In ne bo se mi več potrebno jeziti.
Je pa zanimivo, da je možno v tem kratkem času izven redne službe narediti ogromno koristnih zadev ali pa totalno zabluziti. Enkrat mi uspe eno, drugič drugo. V vsakem primeru je to odvisno samo od mene in od nikogar drugega. In si sestavljam prioritete: kaj mi je pomembno in kaj ne? Šele pred kratkim sem temu dodala še vprašanje zakaj. Ugotovila sem namreč, da počnem tudi stvari, ki mi ne pašejo najbolj. Stvari, ki namesto, da bi me napolnile z energijo, mi jo vzamejo. In sem se začela spraševati, zakaj se z nečim takim sploh ubadam. Zanimivi so rezultati takšne samoanalize: ne želim se zameriti je bil moj top odgovor, sledilo je, da želim zunanjo potrditev nečesa in nenazadnje včasih enostavno dajem potuho sama sebi, ker se je lažje po liniji najmanjšega odpora smiliti sam sebi, kot nekaj storiti nekaj, da bi mi bilo bolje. In energija odteka.
Imam tudi kriterij po katerem ugotavljam koliko mi določena stvar pomeni – vse dam od sebe in ko sem z rezultati zadovoljna in mi »dol visi« kaj si potem o tem mislijo drugi. In takrat se energija polni. In danes me je prešinilo (na tisti pravi način), da se ljudje ne polnijo na isti način kot jaz. Da ima vsak svoje prioritete, ki jim sledi in nekaj, kar je zame osebno izredno pomembno, nekomu drugemu ni vredno niti malo. Tako kot meni niso niti malo pomembne tiste stvari, zaradi katerih bi drugi morda prodali lastno mamo. To sem že ves čas vedela, ampak danes sem pa to ozavestila. In sem nase ponosna.
Kakšna je razlika med prej in potem? Še vedno bom počela več ali manj iste ali podobne stvari kot doslej, ampak z drugačnim zavedanjem. Ne bom se več sekirala, če kaj ne uspe, ne bom več vezana na rezultat, ampak bom počela stvari zaradi tega, ker sem se tako odločila in za svojo odločitev tudi prevzela odgovornost. In če me nekaj ne zanima, bom to tudi prijazno povedala. Je pošteno do drugih. In ne bo se mi več potrebno jeziti.