Ognjena kartuzija

Ta vikend sem bila v srednjem veku. Službeno. V Žički kartuziji so imeli dvodnevno srednjeveško prireditev imenovano Ognjena kartuzija. Bilo je res luštno. Pred obzidjem je bila srednjeveška tržnica, kjer so razni obrtniki prodajali svoje ročno narejene izdelke, znotraj obzidja pa so menihi iluminirali knjige, skrbeli za vino (ja, imajo vinsko klet, kjer pridelujejo šampanjec) pa pridelovali zelišča in delali zdravilne zvarke... No ampak vse to si lahko preberete na uradni spletni strani!

Najpomembnejše je to, da sem imela VIP karto, ker je naša firma bila sponzor. In to je vključevalo večerni pohod s Turki nad kartuzijo, pečenega vola, sedenje ob ognju okoli katerega so se sabljali in uprizarjali boje postavni Turki (ki so bili v resnici člani češke skupine mečevalcev, ki sedaj snema Narnijo v Soški dolini), plesale so trebušne plesalke, nas zabavali požiralci ognjev in imeli smo celo fakirja! Res magično.

Spali smo na seniku, na senu. Res. Meni je bilo to res všeč, ker mi je vonj sena nekaj tako prijetnega, da sem celo noč spala ko bubica.Vmes sem se sicer zbudila, ker so eni trije pošteno žagali. Nedeljsko jutro je bilo prijetno in sveže, nekateri so prespali kar zunaj ob ognju. Imeli smo pravi turški zajtrk: jajca z zelišči, mladi sir in olive pa lpinjo in pravo turško kavo. Takoj, ko se je pokazalo sonce, je postalo vroče in hvalabogu za mojo plastenko vode, ki me je reševala dehidracije. Dogajanje znoraj kartuzije je obsegalo tisto, kar smo pravzprav videli že zvečer. Res so bili dobri ti Čehi – vsi so izgledali malo divje, vmes sta bila dva »lepa janičarja«, samo v turških hlačah, s sabljami...mmm. Vročina je okoli enih postala prehuda pa smo potem odrinili proti Ljubljani.

Moram priznati, da sem uživala. Še posebej nedeljsko dopoldne je bilo resnično prijetno. Energije v Žički kartuziji so neverjetne. Tako smo bili v nedeljeo vsi polni energije in istočasno umirjeni, da je bilo to nekaj čudovitega. Kar sem pogrešala, je bilo mogoče več dramaturgije – ko smo kot turška vojska hodili proti vhodu smo bili verjetno najbolj tiha vojska, ki je kadarkoli napadla kartuzijo. Pogrešala sem, da bi nam organizator naložil, da naj vsaj malo zarjovemo ali izpustimo kakšen bojni krik. Pa tudi med posameznimi dogodki bi se lahko kaj dogajalo. Pa ne bom preveč kritična, ker v celoti gledano sem res preživela lep vikend. Hvala Darji in Danieli za res dobro družbo in vse globoke pogovore!