Pred Božičem

V decembrskem predprazničnem času nas vse lučke, vonji in zvoki napolnjujejo in hranijo naše srce in dušo, ki si zaslužita le najboljše. Srce hrani prijazna ljubezen, občutljiva in vzajemna igra vseh čustev, ki nas napolnjujejo in prevzemajo, občutek, da smo zaželeni, nenadomestljivi, dragoceni in edinstveni. Ta srčna ljubezen se lahko prebudi z romantiko, prisrčnimi darili, občutljivimi besedami, lepimi večeri, trenutki elegance in vznemirljive strasti. Hrana za dušo je večja redkost. Dušo hrani skrivnostnost, navzočnost v stvareh, ki potrebujejo hrepenenje po večnosti - čudovita glasba, vonj vrtnic, planine, travniki, drevesa in reke. Čeprav so te stvari tu že od nekdaj, jih v trenutkih hrepenenja doživljamo tako, da naši duši govorijo o nevidnem svetu, neslišnem zvoku, o neki posebni radosti.

Božič je star praznik in skozi stoletja se je njegovo praznovanje spreminjalo. Vedno je bil praznik skrivnosti, nežnosti in hrepenenja. Tisto veliko veselja, ki nam ga oznanja in prinaša Božič je učlovečenje božjega sina. Učlovečenje! Tako smo se navadili na to besedo, da silnost tega komaj še dojamemo. Silnost, ki se skriva za to besedo. Učlovečenje, to pomeni, da se neskončni Bog napoti v meje končnega, večni Bog v človeško časovnost, božje bogastvo v našo revščino in uboštvo.

Božič je praznik, ko se zbere družina in ko se srca odpro ljubezni. Kaj pa danes? Že novembra nas trgovci spomnijo, da se bliža praznik. Pravzprav prazniki, ko se obdarujemo, ko si moramo kupiti kaj lepega, čim dražjega. Cel december se iz vseh izložb svetijo lučke in vabila k zapravljanju. Toliko se ukvarjamo z zapravljanjem, da se Božič kar nekako skrije. In na koncu smo utrujeni od nakupov. Kot da bi hoteli kupiti toplino, bližino in skrivnostnost povezano z globokim hrepenenjem. Pozabljamo, da je vse to že v nas. Ne potrebujemo bleščečih mrtvih daril, če sijemo od znotraj. Sprostimo svoje sanje in jih uresničimo. S srcem, ljubeznijo in otroško preprostostjo je mogoče čisto vse.