Še živa

Neverjetno kako hitro se obračajo dnevi. Prav nerodno mi je že, da ne počnem drugega kot hodim v službo in popoldne ne zberem več dovolj energije, da bi sploh prižgala računalnik, kaj šele kaj napisala! Ampak toliko kot v službi delam sedaj, nisem še nikjer nikoli. Odkrito priznam. Osem do devet ur nenehne koncentracije... človeka ubije. Popoldne možgani odpovejo sodelovanje. Ampak... počasi zadeve obvladujem in kmalu si bom že lahko vzela vsaj pet minut za kakšen chat pa pogledat maile.

Vikendi so bolj ali ne polno zasedeni z aktivnostmi: predprejšnji vikend smo imeli na sporedu vselitveni žur za "naše" dolenjce. Hrane sem nakupila za 25 ljudi, 19 dejansko prisotnih je jedlo za 15. Odojka so pojedli - mogoče ga je ostalo eno kilo, kruh so jedli... potem se je pa končalo. Niti enega celega kozarca kislih kumaric in paprike nisem spravila v promet, hren je ostal nedotaknjen, taziki sva jedli jaz in Anita. Eno gajbico paradižnika sem predelala v mezgo (ozimnica!!!), s 3 kilami paprike pa še ne vem kaj naj naredim.

Prejšnji vikend smo se odpravili na morje, kjer smo se še malo posončili, zaplavali v osvežilnem morju in se najedli fantastičnih lignjev pri Bertotu. Tale zadnji vikend pa je minil v stilu težkega fizičnega dela. Začel se je namreč projekt RASTLINJAK.