Politika in krzno

Politika me že nekaj časa prav odvratno odvrača. Enostavno ne morem več poslušati naših veleumnih, ki danes čivkajo, jutri gagajo, vmes še malo zakiririkajo, zacvilijo, kaj pametnega pa od njih tako ni pričakovati. Nekdaj so se vsaj malo potrudili, da so zavili v lep celofan. Eni govorijo tako, drugi ravno nasprotno, mediji vse skupaj malo premiksajo in dobimo preslan in premasten predvolilni golaž. Tekom predsedniške kampanje nisem želela komentirati, ker … ni bilo kaj komentirati. Še dobro, da sem se dvakrat peljala ven iz Ljubljane, da sem videla kakšen jumbo plakat s katerega so me želeli prepričat naj jih volim, ker bi drugače zagotovo zamudila volilno kampanjo. Mimo bi šla in jaz še opazila ne bi. Pa verjetno sploh ne bi bilo škode. In potem je postalo baje umazano. Še dobro, da tega nisem videla in slišala, ker bi se samo zasekirala v kakšni državi živim. Na volitvah pa nisem oddala glasu. Ga ni bil vreden nobeden od obeh.

Danes so pokazali kaj kroži v peticiji proti nošenju krzna. Organizacijo PETA poznam. Mi je bilo precej slabo, ko sem nekoč pregledovala njihovo spletno stran. Za normalnega človeka je to nepojmljivo in odvratno nasilje, ki ga težko prenaša. Približno kot politika, samo da vpliva na celotno telo, psiho, čustva in še kaj zraven. Kam lahko pade človek. In ta ista slabost me je zagrabila takrat v ribogojnici. Brez čustev in apatično ubiti žival. Totalen gnus. Ne morem si predstavljati kako trpi duša takega človeka. Verjetno je to tisti pekel pred katerim nas strašijo.

Politika in krzno imata več skupnega kot izgleda na prvi pogled. Najprej spitaš žival (človek postane politik), malo pred dogodkom ji izboljšaš hrano, da se dlaka lepše sveti (predvolilna kampanja), potem živali odereš kožo (vse kar pride o politiku umazanega na plan) in se ogrneš v krzno (sprenevedanje, da se je sploh kaj slabega zgodilo). Čez čas se kri na krznu posuši in ljudje pozabijo, da je bilo to krzno nekoč del nečesa (nekoga) drugega. Odvratno!