Ribarjenje - danes in nikdar več
Ribe niso bile nikoli na vrhu moje prehranjevalne verige. Čeprav so zdrave in imajo baje vse sorte dobrih snovi v sebi, me niso nikoli povsem prepričale. Ja, sem jih jedla in kadar sem jih pohvalila, so bile res odlično pripravljene, saj pohvala od nekoga, ki mu ribe niso v gurmanski užitek, šteje kot najboljši kompliment. Od vseh morskih rib imam najrajši postrvi. Oziroma sem jih imela. V soboto so na obisk prišli prijatelji in z mojim sva jim želela postreči s postrvmi na žaru. Ker je v bližini velika ribogojnica, sem se odpravila po čisto sveže postrvi. Po 6 postrvi.
Pred mano so bili trije odjemalci in vsak je vzel po 10 postrvi. Naj takoj povem, da mi ribe smrdijo dokler niso pečene. Tam v ribarnici pa se vonju crknjenih rib pridruži še vonj po umetni ribji hrani. FUJ!!! Ampak dobro, sem si rekla, bom preživela, da dobim svojih 6 rib. Že prej sem se odločila, da če mi jih v ribogojnici ne očistijo, jih ne bom vzela, ker jaz rib ne bom čistila! Ampak v ribogojnici ribe tudi očistijo. Da se vrnem k odjemalcem pred mano. Stric, ki dela v ribogojnici je čistil 10 postrvi, ko sem prišla: vsako prerezal po trebuhu, jo razprl in s posebnim sesalcem izsesal ribi drobovje. Potem jih je splaknil z vodo, dal v vrečko, na tehtnico in zaračunal. Ko, sem videla, kako je razparal trebuh ene petim ribam, sem se odločila, da ta prizor mojim očem čisto nič ne paše in sem gledala malo bolj vstran, opazovala, kako se v bazenčkih premetavajo lepe, velike postrvi. Potem, ko je odpravil prvega odjemalca, je stric vprašal drugega koliko bo rib in se odpravil proti enemu od bazenčkov - približno 4 mete stran od mene. V roke je vzel veliko mrežo in zajel ribe, jih stresel v gajbico, vzel v roke lesen bat in ujel ribo. Mahnil jo je po glavi in nehala je migati, nato jo je vrgel v drugo plastično gajbico in v roko ujel naslednjo živo ribo, jo mahnil po glavi in tudi ta je nehala migati. In tako še osemkrat. V tistem mi je v glavi kliknilo, da stric UBIJA živa bitja. Ok, tega ne bom gledala! In sem se obrnila stran. Nos mi je še vedno govoril, da so tam ribe in čeprav sem gledala stran, sem SLIŠALA, kako je vsako ribo s krepelcem po glavi.
Potem je stric ribe prinesel do mize, kjer je spet vsaki odprl trebuh in izsesal notranje organe. Počasi se je moj želodec začel obnašati čudno. Vonj rib, zavedanje, da grejo po tisti cevi ribja čreva, da so bile ribe 3 minute nazaj še žive.... bljak. Če bi morala čakati ribe samo zase, bi se v tistem trenutku obrnila in šla, ampak prijatelji pridejo izrecno na ribe. In sem čakala naprej, da je postregel še tretjemu gospodu pred menoj. Iz trenutka v trenutek mi je postajalo bolj slabo... Medtem je prišlo tja še kar nekaj ljudi in, ko je stric do konca postregel gospodu pred menoj, se je zopet odpravil do bazenčka in začel z morijo. Očitno se je odločil, da bo potolkel malo več rib, da mu ne bo potrebno vsakič posebej hoditi do bazena. In v gajbico je nametal vsaj še trideset rib. Ko jim je začel čistiti trebuhe, sem še komaj stala na nogah in vsebina želodca se je dvigala in spuščala in obračala. Prijela sem svojo vrečko rib, odštela 7 evrov, se vsedla v avto in sklenila, da rib ne jem več. Ko sem se pripeljala domov, sem z dvema prstoma prijela vrečko z ribami, jo vrgla na mizo, izjavila, da se teh rib ne dotaknem sploh in planila v jok.
Življenje lahko preživim tudi brez ribjega mesa. Fuj, bljak, RIBE...NIČ VEČ, HVALA!
Pred mano so bili trije odjemalci in vsak je vzel po 10 postrvi. Naj takoj povem, da mi ribe smrdijo dokler niso pečene. Tam v ribarnici pa se vonju crknjenih rib pridruži še vonj po umetni ribji hrani. FUJ!!! Ampak dobro, sem si rekla, bom preživela, da dobim svojih 6 rib. Že prej sem se odločila, da če mi jih v ribogojnici ne očistijo, jih ne bom vzela, ker jaz rib ne bom čistila! Ampak v ribogojnici ribe tudi očistijo. Da se vrnem k odjemalcem pred mano. Stric, ki dela v ribogojnici je čistil 10 postrvi, ko sem prišla: vsako prerezal po trebuhu, jo razprl in s posebnim sesalcem izsesal ribi drobovje. Potem jih je splaknil z vodo, dal v vrečko, na tehtnico in zaračunal. Ko, sem videla, kako je razparal trebuh ene petim ribam, sem se odločila, da ta prizor mojim očem čisto nič ne paše in sem gledala malo bolj vstran, opazovala, kako se v bazenčkih premetavajo lepe, velike postrvi. Potem, ko je odpravil prvega odjemalca, je stric vprašal drugega koliko bo rib in se odpravil proti enemu od bazenčkov - približno 4 mete stran od mene. V roke je vzel veliko mrežo in zajel ribe, jih stresel v gajbico, vzel v roke lesen bat in ujel ribo. Mahnil jo je po glavi in nehala je migati, nato jo je vrgel v drugo plastično gajbico in v roko ujel naslednjo živo ribo, jo mahnil po glavi in tudi ta je nehala migati. In tako še osemkrat. V tistem mi je v glavi kliknilo, da stric UBIJA živa bitja. Ok, tega ne bom gledala! In sem se obrnila stran. Nos mi je še vedno govoril, da so tam ribe in čeprav sem gledala stran, sem SLIŠALA, kako je vsako ribo s krepelcem po glavi.
Potem je stric ribe prinesel do mize, kjer je spet vsaki odprl trebuh in izsesal notranje organe. Počasi se je moj želodec začel obnašati čudno. Vonj rib, zavedanje, da grejo po tisti cevi ribja čreva, da so bile ribe 3 minute nazaj še žive.... bljak. Če bi morala čakati ribe samo zase, bi se v tistem trenutku obrnila in šla, ampak prijatelji pridejo izrecno na ribe. In sem čakala naprej, da je postregel še tretjemu gospodu pred menoj. Iz trenutka v trenutek mi je postajalo bolj slabo... Medtem je prišlo tja še kar nekaj ljudi in, ko je stric do konca postregel gospodu pred menoj, se je zopet odpravil do bazenčka in začel z morijo. Očitno se je odločil, da bo potolkel malo več rib, da mu ne bo potrebno vsakič posebej hoditi do bazena. In v gajbico je nametal vsaj še trideset rib. Ko jim je začel čistiti trebuhe, sem še komaj stala na nogah in vsebina želodca se je dvigala in spuščala in obračala. Prijela sem svojo vrečko rib, odštela 7 evrov, se vsedla v avto in sklenila, da rib ne jem več. Ko sem se pripeljala domov, sem z dvema prstoma prijela vrečko z ribami, jo vrgla na mizo, izjavila, da se teh rib ne dotaknem sploh in planila v jok.
Življenje lahko preživim tudi brez ribjega mesa. Fuj, bljak, RIBE...NIČ VEČ, HVALA!