Vsi ljubljanski župani 4.del - v samostojni državi 1991- 2026

Prejšnji zapisi o zgodovini ljubljanskih županov:  >> 1. del <<      >> 2. del<<      >> 3. del <<     

Leta 1990 smo na plebiscitu izglasovali samostojno državo. Po več kot 50 letih politično imenovanih županov v sistemu, ki je deloval po ideoloških principih, so župani v samostjoni Sloveniji dobili v roke Ljubljano, ki jo je bilo potrebno posodobiti in pripraviti na vstop v družbo ostalih sodobnih prestolnic. 

Jože Strgar je bil župan med leti 1990 in 1994. »Največ strokovne pozornosti je namenjal razvoju parkov in zelenic slovenske prestolnice. Sodeloval je pri pobudah za ureditev stare mestne vrtnarije v Tivoliju ter zasnoval in deloma napisal knjigo o Tivoliju. Plod njegovega županovanja pa je tudi postavitev temeljnega kamna za Mesarski most čez Ljubljanico.« Vir MOL

Dr. Dimitrij Rupel je decembra 1994 postal prvi ljubljanski župan izvoljen na neposrednih volitvah. Nova Mestna občina Ljubljana, ki so ji po dolgih desetletjih spet načelovali župan, mestni svet in svetniki je začela delovati 1.januarja 1995. Nova mestna občina je prevzela od nekdanjih občin vse zadeve lokalnega pomena (komunalne zadeve, varstvo okolja, načrtovanje prostorskega razvoja ipd.). Županovanje je dr. Rupel leta 1997 predčasno prekinil, ker je postal veleposlanik Slovenije v ZDA.

Županja prestolnice je nato postala po predčasnih županskih volitvah avgusta 1997 Viktorija Potočnik. Januarja naslednje leto je na rednih volitvah v prvem krogu zbrala 53 odstotkov volilnih glasov. 

Iz knjige Sonje Anžič o tem, kaj se je dogajalo v Ljubljani v mandatu Vike Potočnik:

»Obnovili so fasade v mestnem središču, vse hotele in začeli graditi prvi mladinski hotel Celica. Zaradi uvajanja devetletke so prenovili mnoge osnovne šole, novo podobo sta dobili tudi knjižnici, Križanke in kino, v katerem je kasneje začel delovati prvi art kino v Sloveniji.

Poleg tega so začeli obnavljati Mestni muzej, obnovljeni so bili tudi nekateri športni objekti in zgrajeno pokrito drsališče v Zalogu. Ne nazadnje je mesto dobilo tudi nov stanovanjski kompleks Nove Poljane.

Pomembna je bila ustanovitev Tehnološkega parka, ki z vključitvijo v ustrezno okolje pomaga tehnološko naprednim podjetjem pri razvoju nove tehnologije, izdelkov in storitev. Na obrobju mesta so se širili veliki nakupovalni centri, poleg že delujočega BTC centra v Mostah je mesto največ investiralo v gradnjo velike industrijsko-trgovske cone na Rudniku.

Končan je bil avtocestni obroč okoli Ljubljane, prenavljali so mostove, trge in križišča (novost so bila t.i. cvetoča križišča). Po vzoru evropskih mest so začeli urejati mirujoči promet, zgrajene in projektirane so bile nove garažne hiše, na novo je bilo urejenih in označenih z opečno barvo 140 km kolesarskih stez, vse več prostora v mestnem središču pa je bilo namenjenega pešcem. Obnavljati so začeli tudi zastarelo komunalno infrastrukturo, pričeli so graditi osrednjo čistilno napravo, po novih standardih varovanja okolja pa je bilo urejeno odlagališče odpadkov na Barju.«

Danica Simšič je bila decembra 2002 s kar 71.990 glasovi (55,40 %) v drugem krogu izvoljena za županjo Mestne občine Ljubljana in bila županja prestolnice Slovenije do konca novembra 2006.

Ponovno iz knjige Sonje Anžič o dogajanju v Ljubljani med 2002 in 2006:

»Znatno so se povečala proračunska sredstva za socialno in zdravstveno varstvo občank in občanov. Odprtih je bilo več informacijskih središč za mlade, začeta gradnja dnevnega centra za mlade in varne hiše, dokončan pa je bil Dom za starejše v Fužinah.

V tem času se je občutno izboljšala kulturna infrastruktura: dokončana je bila zahtevna prenova Turjaške palače, dograjena knjižnica Prežihov Voranc, odprta kinematografska dvorana za umetniški filmski program Kinodvor in urejen status Cankarjevega doma.

Kupljenih je bilo 44 sodobnih klimatiziranih avtobusov mestnega prometa, javni mestni promet je bil podprt s stalno proračunsko subvencijo, zapora zgodovinskega dela mesta za tranzitni promet pa se je podaljšala na vse leto. Ljubljana je za izvedbo Tedna mobilnosti prejela najvišje evropsko priznanje, okoljski oskar.

Mesto je pridobilo označitev turistične magistrale, oznake Mestnega parka in Ljubljanskega barja ter nove nadstrešnice na več kot 450 postajališčih javnega potniškega prometa.

Holding Ljubljana, ki združuje obvezne javne mestne službe, je bil v tem času reorganiziran v legitimne pravne okvire. Pred začetkom mandata nepregledno finančno stanje Mestne občine se je v tem mandatu pospešeno urejalo s pomočjo notranje revizije in najetih zunanjih revizorskih hiš.

Sprejeta je bila odločitev o lokaciji novega stadiona in po skoraj štiridesetih letih tudi možnost za gradnjo Islamskega verskega in kulturnega centra v Ljubljani, za kar je morala županja iskati potrditev celo na Ustavnem sodišču Republike Slovenije in jo tudi dobila.«

22. oktobra 2006, je bil z veliko večino glasov Ljubljančank in Ljubljančanov ( 62,99%) v prvem krogu izvoljen za župana Zoran Janković, ki je na tem mestu tudi danes.

Odkar živimo v samostojni državi, smo imeli tri župane in dve županji.

20 let županovanja Zorana Jankoviča je daljše od skupnih 16 let županovanja njegovih predhodnikov.

Ni pa najdaljše.

Med vsemi ljubljanskimi župani po letu 1785 je najdlje mesto vodil Janez Nepomuk Hradecky, ki je bil župan kar 26 let (1820–1846). Sledijo mu Zoran Janković z dvajsetletnim mandatom ter Jožef Kokalj in Ivan Hribar, ki sta Ljubljano vodila približno štirinajst let.

Petstoletna zgodovina Ljubljane nas uči tudi nekaj o mestu samem: 

Generacije županov, mestnih svetnikov in meščanov so prihajale in odhajale, Ljubljana pa je ostajala, rasla in se spreminjala. Njena današnja podoba ni delo enega človeka ali ene generacije, ampak rezultat številnih odločitev, uspehov, napak in prizadevanj tistih, ki so mesto soustvarjali skozi stoletja.

Vsak župan nadgradi ali dokonča nekaj, kar so začeli njegovi predhodniki in začne nekaj, česar verjetno ne bo dokončal. Od vsakega župana posebej je odvisno, kakšen pečat bo pustil mestu in kako se ga bodo spominjali čez desetletja, hkrati pa je pomembno, da se zaveda, da se bo mesto vedno razvijalo v skladu z duhom časa in širšim političnim kontekstom države.

Pogled na zgodovino ljubljanskih županov ni le pregled preteklosti, ampak tudi opomnik, da prihodnost mesta nastaja vsak dan. Tako kot so se pretekle generacije soočale z izzivi svojega časa, se tudi današnja Ljubljana srečuje z vprašanji razvoja, mobilnosti, stanovanj, okolja in kakovosti življenja. Razumevanje preteklosti nam zato pomaga sprejemati boljše odločitve za prihodnost.

Ljubljana je preživela cesarje, kralje, vojne, različne države in politične sisteme. Njena zgodovina pa kaže, da je bila vedno najuspešnejša takrat, ko so njeni voditelji znali gledati dlje od svojega mandata.

Ljubljana se bo razvijala še naprej, vedno in bo tukaj tudi, ko nas ne bo več, zato je najpomembnejše, da gre v korak s časom in prebivalci, ki v njej živijo, delajo, ustvarjajo in z optimizmom zrejo v prihodnost. Ljubljana ni samo njen župan, Ljubljana smo vsi.

************

Viri:

Anžič, Sonja; Hančič, Damjan; Šenk, Tatjana (2004). Ljubljanski župani skozi čas: 500 let ljubljanskih županov (1504-2004).

https://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_%C5%BEupanov_Mestne_ob%C4%8Dine_Ljubljana

https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/o-ljubljani/vsi-ljubljanski-zupani

#LjubljanaSmoVsi