Vsi ljubljanski župani 2.del - od cesarja potrjeni 1785-1918

<<< prejšnji zapis - 1. del

V prvem delu pregleda ljubljanskih županov smo po 280 letih voljene županske funkcije prišli do reforme Jožefa II. konec 18. stoletja. Mesto Ljubljana se je takrat začelo širiti izven meja mestnega obzidja, ki se ga je v 80.ih letih 18. stoletja začelo rušiti. Narejen je bil tud Gruberjev kanal, ki naj bi omilil posledice poplavljanja Ljubljanice. Mesto je bilo v slabem gospodarskem stanju, kar je pokazal prav pregled, ki ga je naročil cesar.

Po reformi je bila lahko na mesto župana in magistratnega svetnika izvoljena le oseba, ki je opravila izpit na apelacijskem sodišču in ji je gubernij izdal dekret o primerni kvalifikaciji. Župan in magistrat sta postala predvsem izvrševalca državnih ukazov iz Dunaja. Začelo se je obdobje županov, ki jih je po izvolitvi moral potrditi še cesar.


Prvi od cesarja potrjeni župan je bil Josip Pototschnig (Potočnik). Bil je cenjen pri oblasteh in meščanstvu kot dober organizator ter zaveden Slovenec.

Z izredno omejenimi finančnimi sredstvi si je prizadeval predvsem sanirati ljubljansko mestno gospodarstvo, ki je bilo na robu propada. V času njegovega županovanja so nadaljevali z rušitvijo ljubljanskega mestnega obzidja. Županoval je le dobro leto, nato pa odšel v Celovec za svetnika pri apelacijskem in kriminalnem višjem sodišču. Zaslovel je tudi kot pravnik in si z uspešnostjo pridobil plemstvo.

Nasledil ga je Peter Fister, ki je ostal na županskem stolčku sedem let brez potrditve ali novih volitev, ker ni prišlo do odločitve, ali bo ljubljanski magistrat združen z deželno pravdo (sodiščem). Če bi do tega prišlo, bi bilo župansko mesto ukinjeno. Očitali so mu, da je nagle jeze in pijanec, zaradi različnih obtožb tekom županovanja na volitvah 1794 ni smel več sodelovati.

Izvoljen je bil dr. Anton Podobnik, doktor prava, ki je doživel prihod Francozov v Ljubljano. Francozi so ga ob prvi zasedbi pustili na županskem mestu in ga celo imenovali za člana provizoričnega centralnega gubernija za Kranjsko. Bil je izvrsten župan in prijatelj znanosti. Za prijateljem Antonom Tomažem Linhartom je prevzel literarno zapuščino in nameraval izdati nadaljevanje njegove zgodovine. V času njegovega županovanja so zagledale luč sveta Vodnikove “Lublanske novice”, ki so izhajale štiri leta, sprva dvakrat, nato pa enkrat na teden. Leta 1798 je odstopil z mesta župana.

Za župana je bil imenovan Jožef Kokalj. Njegov mandat bi se moral izteči leta 1802, vendar je aprila tega leta funkcija župana postala dosmrtna in tako je Kokalj ostal župan še deset let (do januarja 1812). Čeprav je županstvo postalo dosmrtna funkcija, je zaradi spremembe zakonodaje v času Ilirskih provinc župan prenehal dobivati plačo. Ker se Kokalj ni mogel preživljati, je mesto prepustil baronu Antonu Codelliju.

V času Ilirskih provinc (1809–1813) je Ljubljana postala komuna (merija), ki jo je vodil župan (mer). Mestna uprava je bila vključena v francoski upravni sistem in ni uživala prave samouprave, temveč je predstavljala najnižjo stopnjo državne oblasti.

Po odhodu Francozov je bil vzpostavljen upravno-ekonomski magistrat kot državna politična oblast za mesto, na čelu katerega je bil župan, ki ga je imenoval cesar. Njegove pristojnosti pa vse do sredine 19. stoletja niso bile natančno določene.

Dr. Janez Rozman je postal župan 1813 leta. V času njegovega županovanja so Ljubljano temeljito preuredili, leta 1816 napeljali kanalizacijo in tlakovali notranje mesto.

Z zaprisego 27. junija 1820 je nastopil službo Janez Nepomuk Hradecky, ki jo je opravljal do smrti julija 1846, ko so v njegovem nekrologu zapisali: »Kar se je pod njegovim županovanjem za Ljubljano storilo, ni bilo videno stoletja prej.«

»Ob nastopu njegovega županovanja je imela Ljubljana približno 20.000 prebivalcev, leta 1821, ko je gostila kongres Svete alianse, pa je sprejela še 500 gostov. Spomin na kongres še danes ohranja ime Kongresni trg, na katerem so leta 1824 zasadili drevje ter uredili park in sprehajališče Zvezda.  Na magistratu je uvedel novo ureditev “zastavnih bukev” (zemljiške knjige), ki so jih od tedaj naprej vodili jasneje in pregledneje.«  (Anžič, str. 113, 2004)

Hradecky je bil izjemno spoštovan. Poleg guvernerja ter škofa je bil najbolj upoštevan javni funkcionar v deželi.  Prizadeval si je za poselitev obrobja Ljubljane. Spodbujal je poselitev obrobja takratne Ljubljana in začel načrtno podarjati mestno zemljo na severovzhodnem pobočju Golovca pod pogojem, da kupci tam zgradijo hiše. Tako je nastala Hradetskijeva vas, ki je bila približno na istem območju kot jo danes pokriva Hradetskega cesta. Zgraditi je dal tudi cesto od Ljubljane do Iga.

Ob 25. letnici županovanja mu je na Bleiweiss-ovo prošnjo France Prešeren napisal sonet (preberite ga tukaj). Leto kasneje, na dan njegove smrti časopisi niso izšli in z državnimi častmi je bil pokopan na ljubljanskem Navju, pokopališču slavnih in zaslužnih.

Ljubljana je po marčni revoluciji 1848 dobila občinski red. Župan Janez Fischer je že marca pred demonstranti pobegnil in opravljanje dela prepustil prvemu svetniku, nova vlada pa je oktobra istega leta Fischerja razrešila. Župana ali “purgermojstra ” so nato volili izmed tridesetčlanskega občinskega odbora, voliti pa je moralo vsaj 2/3 članov in župan je moral prejeti več kot polovico glasov, da je bil izvoljen. Potrditi ga je moral tudi cesar, mandat pa je trajal tri leta.

»Skupaj z magistratom je bil izvršilni organ občine pod nadzorom občinskega odbora. Bil je odgovoren za občinska opravila, razporejal je delo članom magistrata in imel disciplinsko oblast nad mestnimi uradniki. Predstavljal je občino kot moralno osebo na zunaj kakor tudi v civilnopravnih in upravnih zadevah. Po dolžnosti je izvrševal sklepe občinskega odbora. Če je bil mnenja, da so ti v nasprotju z občinskimi predpisi ali splošno veljavnimi zakoni, je bila njegova dolžnost, da je z izvršitvijo počakal in tak sklep takoj naznanil deželnemu poglavarju.« (Anžič, str. 15, 2004)

Matija Burger je bil prvi na tak način izvoljeni župan, ki je prisegel 22. aprila 1851 (za prisego so morali počakati cesarjevo uradno potrditev izvolitve). Njegovo županovanje je prekinila smrt in tistega leta 1857 je Ljubljana štela 20.780 prebivalcev.

Ljubljanski župani v drugi polovici 19. stoletja niso bili zgolj mestni upravitelji, temveč tudi politiki, pravniki, gospodarstveniki, kulturni delavci, zgodovinarji in narodni buditelji. V času prebujanja slovenskega narodnega gibanja so pomembno prispevali k uveljavljanju slovenske narodne zavesti, krepitvi slovenskega jezika v javnem življenju ter razvoju slovenskih kulturnih in izobraževalnih ustanov. Ljubljana se je v njihovem obdobju postopoma preoblikovala iz deželnega mesta habsburške monarhije v politično in kulturno središče slovenskega naroda. Župani so zato pogosto presegali okvir občinske politike in s svojim delom sooblikovali širši družbeni, kulturni in narodni razvoj Slovencev.

Leta 1896 je bil za župana izvoljen Ivan Hribar, ki je bil enako vsestranski kot njegovi predhodniki, njegovo ime pa je zapisano v zgodovino sodobne Ljubljane, saj je bil zaslužen za njeno popotresno obnovo. Znan je bil kot velik domoljub. Njegove zadnje županske izvolitve leta 1910 cesar Franc Jožef I. ni potrdil, ker je bil Hribar v nemilosti zaradi delovanja v času protinemških demonstracij leta 1908. Do konca življenja je bil strasten politik, ki se je zavzemal za slovenstvo. Po napadu na Jugoslavijo aprila 1941, je v znak protesta proti italijanski okupaciji, v devetdesetem letu starosti storil samomor (utopil se je v Ljubljanici, zavit v jugoslovansko zastavo).

Nasledil ga je dr. Ivan Tavčar - da, isti Tavčar, ki je napisal Cvetje v jeseni in Visoško kroniko ter celo vrsto drugih literarnih del. Bil je župan Ljubljane med 1. svetovno vojno in po njenem koncu do 1921. Glavna skrb župana in mestne uprave v tem času je bila oskrbeti prebivalstvo z nujnimi življenjskimi potrebščinami, po vojni pa odpraviti povzročeno škodo. Tavčar velja za zadnjega ljubljanskega župana, ki je svoj mandat nastopil v okviru avstrijskega državnega sistema in s cesarsko potrditvijo.

Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 cesar seveda ni več imel nobenih pristojnosti na slovenskem ozemlju. V Kraljevini SHS so se urejali novi državni predpisi in 20. leta 20. stoletja so bila politično razburkano obdobje.

Cesarji so v 126 letih potrdili 17 ljubljanskih županov.


Nadaljevanje sledi