Vsi ljubljanski župani 3.del - politični pretresi in menjave držav 1921–1990
<<< Začetek 1.del I << prejšnji zapis - 2. del I
.png)
Po prvi svetovni vojni, ko so stare monarhije razpadle, se je začelo obdobje, ko so spremembe postale hitrejše ter burnejše kot kdaj koli prej.
31. oktobra 1918 je ljubljanski Narodni svet imenoval Narodno vlado SHS (Slovencev, Hrvatov, Srbov). Dva meseca kanseje, 1. decembra 1918 je bila razglašena Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, že januarja 1919 pa so bile ukinjene avtonomne narodne vlade. Imenovane so bile nove deželne vlade z omejenimi pooblastili. Novembra 1920 so bile v Sloveniji volitve v ustavodajno skupščino, v luči volitev pa so se ustanavljale nove stranke, že obstoječe stranke pa so se združevale ali razpadale.
1921 je bila sprejeta vidovdanska ustava, s katero je država
postala unitaristična in centralistična, zelo burno strankarsko dogajanje v Kraljevini
SHS tekom 20. let pa se je odražalo tudi v Ljubljani.
Prvi izvoljeni župan v novi kraljevini je bil dr.
Ljudevit Perič, njegovo županovanje in občinski svet sta bila večkrat
razpuščena in na novo izvoljena. Kljub prekinitvam je v tem času v Ljubljani
ustanovil in organiziral poklicno gasilstvo, razširili so mestni vodovod,
zgradili mestno kopališče ob Ljubljanici in prve mestne stanovanjske hiše na
Prulah in za Bežigradom.
Konec 20. let Ljubljana 3 leta ni imela voljenega župana,
ampak so posle opravljali vladni komisarji. Kralj je januarja 1929 razpustil
Narodno skupščino, razveljavil ustavo in uvedel diktaturo. Nastala je
Kraljevina Jugoslavija, razdeljena na devet banovin.
1929 je bil za župana izvoljen dr. Dinko Puc, ki je v
Ljubljano povabil arhitekta Jožeta Plečnika in mesto je dobilo novo, urejeno
podobo. Regulirane so bile struge Gradaščice v Trnovem in Krakovem, prenovljene
številne ulice in trgi, urejena pa tudi Tivolski drevored, grajsko
sprehajališče ter rimski zid na Mirju. Po Plečnikovih načrtih so bili zgrajeni
Tromostovje, Čevljarski most in novi mostovi čez Gradaščico.
Leta 1931 sta bili zgrajeni novi tramvajski progi na Vič in
v Šentvid, urejene so bile krožne tramvajske povezave, Letališče Polje pa je
Ljubljano leta 1933 tesneje povezalo s svetom.
Veliko pozornosti je bilo namenjene socialni in stanovanjski
politiki. Zgrajen je bil Delavski dom, razširjeno mestno zavetišče za onemogle,
spodbujena gradnja delavskih stanovanj in večjih stanovanjskih blokov,
stanovanjskim zadrugam pa so bili omogočeni ugodni krediti.
V tem času so zgradili tudi novo osnovno šolo za Bežigradom,
začeli priprave za gradnjo Narodne in univerzitetne knjižnice, prenovili Mestno
hišo ter razširili vodovodno in kanalizacijsko omrežje. Posodobljeni sta bili
tudi mestna klavnica in hladilnica. Proti koncu njegovega županovanja je začela
izhajati Kronika slovenskih mest, namenjena ohranjanju spomina na razvoj
Ljubljane.
Njegovo obdobje velja za najintenzivnejše razvojno obdobje
Ljubljane med obema vojnama. Leta 1935 je postal ban Dravske banovine in
meščani so ga za njegovo “veliko delo na korist beli Ljubljani” imenovali za častnega
člana ljubljanske mestne občine.
Dr. Juro Adlešič je bil še istega leta imenovan na
mesto župana in je Ljubljano vodil do leta 1941, ko je mestne ključe izročil
Italijanski vojski, leto kasneje pa odstopil. V njegovem času je potekala
reorganizacija občinske uprave, na ravni države je bil sprejet nov zakon o
mestnih občinah in k Ljubljani se je priključila tudi njena širša okolica
(Šiška, Moste, Vič, Dobrunje, Štepanja vas…) in nastala je t.i. »Velika
Ljubljana«. Med njegovim mandatom so bile dograjene Žale, nastala je današnja
glavna tržnica, zgrajen ne bil NUK, glavni poudarek pa je bil na urbanizaciji
Velike Ljubljane.
Med vojno je županoval general jugoslovanske kraljeve vojske
Leon Rupnik, ki pa je opravljal predvsem tehnične tekoče posle v času,
ko je bila Ljubljana obdana z bodečo žico. Po koncu druge svetovne vojne je bil
obsojen na smrt zaradi sodelovanja z okupacijskimi oblastmi in izdaje.
V času NOB so Ljubljano vodili njeni sekretarji. Prvi župan
po 2. sv. vojni je bil takratni predsednik OF, zdravnik, Pavel Lunaček.
Na tem mestu je bil sicer samo dva meseca, ker je bil potem imenovan za
predstojnika klinike za ginekologijo in porodništvo. Kariero je gradil v
medicini, kjer velja za pionirja moderne ginekoligije in porodničarstva.
Vodenje mesta v povojnem obdobju je prevzel Mestni komite
Komunistične partije kot kolektivni organ, na vodilne funkcije pa je
komunistična oblast imenovala pomembne javne delavce, da je nekoliko zakrila
svojo vlogo. Tako so leta 1945 za župana postavili Frana Albrehta,
pesnika in književnika, ki je bil pripadnik OF od njene ustanovitve, poslan v
taborišče Dachau, po vrnitvi v Ljubljano pa najprej nekaj mesecev načelnik
oddelka za kulturo in umetnost v Ljubljani. Funkcijo je opravljal do upokojitve
1948. V tem času je mestna oblast investirala predvsem v obnovo stanovanj in
gradnjo industrije. Eden glavnih političnih ciljev je bila gradnja Litostroja,
s tem pa razvoj severnega predela in gradnja stanovanjskih naselij v Šiški.
Rubrika »ali ste vedeli?«: leta 1949 je bilo v Ljubljani
registriranih 852 avtomobilov, leta 1955 pa že 1490.
V obdobju po drugi svetovni vojni so ljubljanski župani
delovali v okviru socialističnega družbenega sistema, zato je bila tudi njihova
vloga drugačna kot pri predhodnikih. Mesto so vodili predvsem partizanski
veterani in družbenopolitični funkcionarji, katerih glavna naloga je bila
obnova porušene države ter razvoj moderne socialistične prestolnice. Njihovo
obdobje zaznamujejo industrializacija, gradnja novih stanovanjskih sosesk,
širitev komunalne infrastrukture, razvoj javnega prometa, šolstva, kulture in
športa. Ljubljana je v tem času iz predvojnega mesta zrasla v sodobno urbano,
gospodarsko in upravno središče Slovenije.
Prvo županjo je Ljubljana dobila leta 1982. To je bila Tina Tomlje. Izvoljena je
bila v gospodarsko n neugodnih časih gospodarske recesije
in visoke inflacije. V njenem mandatu so bili izdelani prvi koncepti in načrti
čistilne naprave in po novih načelih je bila urejena sanitarna deponija na
Barju.
Sledila ji je še ena županja, ki je mesto vodila kar dva
mandata (1986-1990) in sicer Nuša Kerševan. V času njenega županovanja je bila
dokončana ljubljanska porodnišnica, oživljati se je začelo staro mestno jedro,
ko so za promet zaprli Mestni in Stari trg v okviru programa Ljubljana, moje
mesto.
V obdobju predvojne in povojne države Jugoslavije župani
niso bili voljeni, ampak imenovani. V kratkih vmesnih tranzicijskih obdobjih
menjav oblasti in sistemov, so mesto vodili funkcionarji, ki pa jih ne štejemo
kot župane.
Med leti 1921 in 1990 je imela Ljubljana 16 županov in 2
županji.
Nadaljevanje sledi
*********************
Viri:
Anžič, Sonja; Hančič, Damjan; Šenk, Tatjana (2004). Ljubljanski župani skozi
čas: 500 let ljubljanskih županov (1504-2004).
https://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_%C5%BEupanov_Mestne_ob%C4%8Dine_Ljubljana
https://www.ljubljana.si/sl/mestna-obcina/o-ljubljani/vsi-ljubljanski-zupani
https://sl.wikipedia.org/wiki/Zgodovina_Slovenije_od_leta_1918_do_leta_1941