Izobraževanje in učenje za ... kaj že?
Pri nas v firmi smo se končno odločili, da je pa res potrebno nekaj narediti z izobraževanjem vodij. In sem dobila nalogo, da organiziram in pripravim »team buidling«. Saj načeloma vsi vemo kaj je to… Pa res vemo? V Google torej vpišem lepo slovensko besedno zvezo tim building – tako kot večino novodobnih izrazov, ki prihajajo z zahoda, nam tudi tega ni uspelo prevesti. In si malo ogledam ponudbo… Takole ob pregledovanju lahko naletiš na marsikaj. Na primer eden od ponudnikov tim buildinga pravi, da se bodo naši zaposleni naučili in spoznali:
In bolj kot sem brala in pregledovala, bolj sem ugotavljala, kako se mlati prazna slama. Že nekaj časa namreč ugotavljam, da imamo v Sloveniji cel kup modernih pristopov, ki smo jih pripeljali iz razvitega zahodnega kapitalizma, nam pa vse to ne deluje! Motivacija, team building, coaching, karierni razvoj, kompetence… vse za to, da dobimo bolj pripadne, motivirane zaposlene, ki bodo dali vse od sebe, da bo podjetje uspešno. In pri vsem tem se zgreši bistvo! Z vsem tem namreč posegamo v človekov osebni razvoj. In tukaj se zgodi veliki padec. Z vsemi temi tehnikami se posega le v en del človekove osebnosti, ki paše ali pa ne paše v celoto. In težava je v tem, da največkrat ne paše. In se zato ne »prime«. Ja super je na delavnici, seminarju, predavanju, kjer fantastičen predavatelj navdušeno razlaga, kako je pomembno, da se s sodelavci dobro razumemo, da je komunikacija ključnega pomena, kjer nam skuša dopovedati, da je pripadnost timu tista, ki bo omogočila, da bomo mi in naše podjetje uspešni, da je funky business tisto pravo… Nabildani z motivacijo in novimi idejami pridemo domov, kjer nas čaka gora posode, neukrotljivi otroci in partner, ki je imel slab dan. Vržemo se na kavč in otopelo buljimo v TV škatlo. Naslednji dan nas v službi že zjutraj čaka gora papirjev in poln inbox tečnih mailov. Višek dneva pa je, ko šefu razložimo, kako je fino, če bi spodbujali odprto komunikacijo, medtem pa on zaradi neke druge nujne velepomembne zadeve sprejme tri telefonske klice, odbrzi do neke pisarne se vrne in potem izusti kaj takega: potem praviš, da je bilo fajn? Napiši poročilo in ga pošlji sodelavcem po mailu. Mrzel tuš! In živimo naprej kot smo do tedaj.
Žal ne morem drugače, kot da poudarim, da pri vseh teh zadevah manjka celostni (ali če želite holistični) pristop. Kako naj na enodnevni delavnici motiviramo nekoga, ki ima doma težave v partnerskem odnosu in ne vidi izhoda iz njih? Kako naj na enodnevni delavnici naučimo komuniciranja osebo, ki ima težave z izražanjem svojih čustev, ker nekje globoko v sebi ne verjame vase? K
ako bo enodnevni seminar rešil težavo kritik in pohval v podjetju, kjer ima direktor kompleks manjvrednosti iz otroštva, ker ni bil deležen pohvale s strani staršev?
Izobraževanje je danes tako ali tako nadomestil modernejši termin vseživljensko učenje. Ampak česar pri tem niso povedali je, da je za tovrstno učenje odgovoren vsak sam. Koliko knjig s svojega strokovnega področja ste prebrali v zadnje pol leta? Koliko zavestno delate na sebi in svojem osebnostnem razvoju? Vloga podjetja in še posebej stroke je zaenkrat le to, da so zaposleni zadovoljni toliko, da so skrajno učinkoviti. Proces osebnostnega razvoja posameznika traja več let, kar je v podjetjih definitivno predolgo, če želi imeti jutri dobrega prodajnika, sposobnega vodjo, učinkovitega analitika… Kriza v kateri se je znašlo svetovno gospodarstvo, nas je opozorila, da gradimo na napačnih temeljih. Da smo zavzeli napačno perspektivo in da smo se toliko ozirali navzven, da smo pozabili, kaj je v nas. HR stroka se je oprijela modernih prijemov razvoja zaposlenih, vendar napačno pričakuje takojšnje rezultate na vseh nivojih. Dokler HR stroka ne bo začela celostno obravnavati vsakega človeka, bodo ti moderni koncepti le precej dragi bonbončki za zaposlene.
- ozaveščanje lastnih načinov delovanja, komuniciranja, čustvovanja...
- spoznavanje učinkovitih načinov delovanja in odpravljanje neučinkovitih
- pomembnost dvojne vloge posameznika
- pomen ustreznega izražanja čustev
- medsebojno poznavanje
- razdelitev vlog (zakaj, kakšna, kako....)
- predanost skupnemu cilju (konflikt skupni:individualni cilj)
- pramagovanje ovir - zunanje in notranje ovire
- konflikti in razreševanje le teh
- razlika med povprečnežem in zmagovalcem
- tekmovalnost in njen pomen . . .
In bolj kot sem brala in pregledovala, bolj sem ugotavljala, kako se mlati prazna slama. Že nekaj časa namreč ugotavljam, da imamo v Sloveniji cel kup modernih pristopov, ki smo jih pripeljali iz razvitega zahodnega kapitalizma, nam pa vse to ne deluje! Motivacija, team building, coaching, karierni razvoj, kompetence… vse za to, da dobimo bolj pripadne, motivirane zaposlene, ki bodo dali vse od sebe, da bo podjetje uspešno. In pri vsem tem se zgreši bistvo! Z vsem tem namreč posegamo v človekov osebni razvoj. In tukaj se zgodi veliki padec. Z vsemi temi tehnikami se posega le v en del človekove osebnosti, ki paše ali pa ne paše v celoto. In težava je v tem, da največkrat ne paše. In se zato ne »prime«. Ja super je na delavnici, seminarju, predavanju, kjer fantastičen predavatelj navdušeno razlaga, kako je pomembno, da se s sodelavci dobro razumemo, da je komunikacija ključnega pomena, kjer nam skuša dopovedati, da je pripadnost timu tista, ki bo omogočila, da bomo mi in naše podjetje uspešni, da je funky business tisto pravo… Nabildani z motivacijo in novimi idejami pridemo domov, kjer nas čaka gora posode, neukrotljivi otroci in partner, ki je imel slab dan. Vržemo se na kavč in otopelo buljimo v TV škatlo. Naslednji dan nas v službi že zjutraj čaka gora papirjev in poln inbox tečnih mailov. Višek dneva pa je, ko šefu razložimo, kako je fino, če bi spodbujali odprto komunikacijo, medtem pa on zaradi neke druge nujne velepomembne zadeve sprejme tri telefonske klice, odbrzi do neke pisarne se vrne in potem izusti kaj takega: potem praviš, da je bilo fajn? Napiši poročilo in ga pošlji sodelavcem po mailu. Mrzel tuš! In živimo naprej kot smo do tedaj.
Žal ne morem drugače, kot da poudarim, da pri vseh teh zadevah manjka celostni (ali če želite holistični) pristop. Kako naj na enodnevni delavnici motiviramo nekoga, ki ima doma težave v partnerskem odnosu in ne vidi izhoda iz njih? Kako naj na enodnevni delavnici naučimo komuniciranja osebo, ki ima težave z izražanjem svojih čustev, ker nekje globoko v sebi ne verjame vase? K
ako bo enodnevni seminar rešil težavo kritik in pohval v podjetju, kjer ima direktor kompleks manjvrednosti iz otroštva, ker ni bil deležen pohvale s strani staršev?Izobraževanje je danes tako ali tako nadomestil modernejši termin vseživljensko učenje. Ampak česar pri tem niso povedali je, da je za tovrstno učenje odgovoren vsak sam. Koliko knjig s svojega strokovnega področja ste prebrali v zadnje pol leta? Koliko zavestno delate na sebi in svojem osebnostnem razvoju? Vloga podjetja in še posebej stroke je zaenkrat le to, da so zaposleni zadovoljni toliko, da so skrajno učinkoviti. Proces osebnostnega razvoja posameznika traja več let, kar je v podjetjih definitivno predolgo, če želi imeti jutri dobrega prodajnika, sposobnega vodjo, učinkovitega analitika… Kriza v kateri se je znašlo svetovno gospodarstvo, nas je opozorila, da gradimo na napačnih temeljih. Da smo zavzeli napačno perspektivo in da smo se toliko ozirali navzven, da smo pozabili, kaj je v nas. HR stroka se je oprijela modernih prijemov razvoja zaposlenih, vendar napačno pričakuje takojšnje rezultate na vseh nivojih. Dokler HR stroka ne bo začela celostno obravnavati vsakega človeka, bodo ti moderni koncepti le precej dragi bonbončki za zaposlene.