London here I am!
Največ preglavic mi seveda povzročajo prehodi čez cesto. Šele sedaj sem ugotovila kako avtomatsko vedno najprej pogledamo na desno, preden gremo čez cesto. Še dobro, da imajo na tleh pred prehodi napisano, kam moraš pogledati. Semaforji na križiščih so očitno samo za turiste, ker domačini jih absolutno ne upoštevajo. Ko je frej, grejo čez cesto (seveda najprej pogledajo levo). Že ob prihodu so mi na informacijah prijazno svetovali, naj si omislim »travel card« za javni promet. Velja namreč za vse oblike javnega prevoza, ne glede na to kolikokrat se pelješ ali prestopiš. Superca. Kar mi je najbolj všeč pri velikih mestih je to, da imajo pošlihtan javni prevoz. Na vseh postajah so jasno označene linije, kam peljejo, vsi vlaki, avtobusi in podzemna železnica pa imajo sistem, ki ti pove na kateri postaji si se ustavil in katera je naslednja. Poleg tega se nikoli ni potrebno sekirati, če zamudiš, ker čez par minut že pride naslednji vlak/tramvaj/bus...
Današnji dan je bil zagotovo eden najbolj hladnih, ker je bilo cel dan okoli -5 stopinj. Vreme je bilo oblačno, kar je še stopnjevalo občutek mraza. Oblečena sem bila kot medved pa še me je zeblo! Sem pa opazila, da se za mlade londončanke, ki želijo biti v koraku z modo, nikakor ne spodobi, da bi oblekle zimsko jakno. Vse tiste, ki dajo kaj nase, dajo kvečejmu dodatno verižico ali zapestnico, nikakor pa na svoj puloverček ali tanko jaknico ne oblečejo tople jakne. Da bi razmišljale o čem debelejšem kot so 15 den nogavice tudi ni bilo videti. Priznam, da mi je bilo to bolj zanimivo od Buckinghamske palače. Nekako prevečkrat sem jo že videla na TV, da bi bila v živo kaj posebnega. Zraven je St. James's Park in tam je bilo nekaj še zanimivejšega. Veverice so tako udomačene, da jedo iz rok! Tako so cortkane, ko se zapodijo z drevesa, če ima kdo kruh v roki in skušajo prehiteti golobe. Golobov v Londonu je veliko in vsi so lepo rejeni. In vevericam ne pustijo do kruha. Na svojem pešogledu sem prikoracala do Westminsterske katedrale. Najprej se mi je 12£ vstopnine zdelo čisto predrago in sem se odločila, da si jo raje ogledam samo od zunaj. Potem pa me je vseeno premamilo (predvsem me je že malo zeblo - fotoaparat sem morala imeti v notranjem žepu bunde, da so baterije sploh delale!) in sem šla še notri.
Cerkev, ki je polna turistov zgubi svoj čar, tako da stapljanja z energijo prostora v tišini ni bilo. Imajo pa v vstopnino vključeno avdio voden ogled – dobiš aparat (kot nek mobitel) in zloženko z oštevilčenimi točkami. Na točki, kjer se nahajaš pritisneš na številko na aparatu in poslušaš. Dober sistem, priznam. Poleg tega je bilo v cerkvi absolutno bolj toplo kot zunaj, tako da sem si vzela za ogled več ko eno uro. Potem pa naprej do parlamenta, pa mimo Downing street-a, ki je v bistvu zagrajen z ograjo in se ne da videti »slavnih« vrat britanskega premierja. Potem sem počohala konja pri Horse Guards Parade in se že precej utrujena podala še na Piccadilly. Tu sem našla eno tako luštno trgovinico s čaji, pravimi angleškimi čaji, da sem notri več kot pol ure vohala, gledala, degustirala... mmm. Potem pa malo mimo štacun do podzemne železnice in nazaj v hotelček. Na tooooplo!
Križni hodnik Westminstrske opatije - trava je zelena in negovana tudi pozimi!
Golobi hočejo biti vedno na sliki! Šc!
K premierju se pa ne da kar uletet na kosilo!
Boža, boža, kako si ti priden, da stojiš na tem mrazu! Pa še unga gor morš nosit!