Spletno trolanje ni zabava, ampak velik posel

Ob tem, ko sem na družbenih omrežjih začela bolj spremljati objave politikov in komentatorjev, so algoritmi to seveda zaznali in mi začeli prikazovati ogromno političnih vsebin – prej sem mirno živela v internetnem balončku kužkov in muckov, lepih duhovnih misli ter zdravih pristopov k življenju.

Hvaležna sem, da sem dve leti preživela kot raziskovalka na FDV, kjer sem sodelovala v Safe.si in Digi.dr, kjer sem se bolje spoznala tudi s temnimi platmi družbenih omrežij in delovanja algoritmov.

Pod vsemi političnimi objavami sem tako hitro prepoznala TROLE, ki so pravzaprav zaslužni za to, da je večina družbeno-političnega dogajanja postala greznica žaljivk, v katero si nihče ne želi vstopiti. Zadeva je težko obvladljiva, nepregledna in se izjemno težko ustavi.

Razumem in sprejmem, da nekaterih v državah, kjer so prihodki nizki ljudje sprejmejo zaposlitev v agencijah ali skupinah, ki upravljajo lažne profile ter sprejemajo naročila za trolanje. Denar je pač denar in kaj njih briga dogajanje v neki Sloveniji. Umetna inteligenca je omogočila, da je ta sektor preskočil državne in jezikovne meje.

Razumem tudi, da so takšni, ki so v tem zavohali veliko denarja in ustanovili agencije, ki ponujajo tovrstne storitve. Ti se po mojem mnenju sicer zavedajo, da s tem nekomu povzročajo škodo, ampak denar je pač denar.

Res pa ne razumem naročnikov – ti se natanko zavedajo, kaj delajo, ko tako storitev naročijo.

Če govorimo o »greznici« na družbenih omrežjih v prenesenem pomenu pa poglejmo primer z dejanskim pomenom, kajti na nek način je trolanje natanko to.

Torej oseba A ima nasprotnika, ki živi v neki hiši. Želi mu zares škodovati in narediti velik problem. Najame agencijo, ki upravlja greznice in naroči, naj gredo ter z vsebino greznice prešpricajo hišo osebe B. Hiša bo smrdela in izgledala grozno še dolgo časa. O osebi B se bo govorilo slabo in marsikdo se tej hiši ne bo približal ali pa bodo še ostali zmetali vanjo nekaj svojega dreka, ki so ga ravno tisti dan nasrali in nimajo kaj z njim. Tudi, če bo oseba B vsaj delno počistila hišo, bo oseba A naročila novo cisterno z vsebino greznice.

Natanko takšno obmetavanje z digitalnim drekom je trolanje, kjer ne gre za vsebino, ne gre za osebo, ampak zgolj za popolno diskreditacijo in usmraditev spletnega prostora, kamor si nato noben normalen človek ne upa dodati ničesar, ker ve, da se smradu potem težko znebi.

Sama pa se vedno znova sprašujem (celo v tem tekstu že drugič), kašna oseba mora biti naročnik, da se posluži te tehnike. V kakšnem strahu pred odvzemom moči mora biti in kakšen notranji pohlep jo žene, da se ne ustavi niti pred takim načinom delovanja???

Še bolj pomembno pa je vprašanje: »Kaj lahko naredimo navadni ljudje, da jim ne damo moči?«

• Vsekakor ni naša naloga, da prepoznamo vsakega trola in ugotovimo, kdo sedi za profilom.

• Naša naloga je predvsem, da razumemo, kaj takšno trolanje počne z nami.

Če vas komentar namerno razjezi, poniža, prestraši ali potegne v neskončen prepir, je morda njegov namen prav to. Ni treba vsake provokacije sprejeti kot povabilo k razpravi.

Ne zamenjujte glasnosti za večino. Dvajset agresivnih komentarjev še ne pomeni, da tako razmišlja večina ljudi. Običajno je trole lahko prepoznati: ena do tri besede, veliko klicajev, pisanje z velikimi črkami, stavki brez začetka konca in smisla. Prepoznajte trole in poskrolajte dalje.

Ne pomagajte širiti nečesa samo zato, ker vas je razjezilo – tudi ogorčeno deljenje ter odgovarjanje na komentarje lahko takšni vsebini da samo še več dosega.

Tudi ni vaša državljanska dolžnost, da čistite takšne spletne greznice. Lahko spremljate vsebino, razmišljate o njej in sodelujete v javnem prostoru, ne da bi se ukvarjali z ostalimi komentarji. S tem tudi spodbujate lastno razmišljanje, ne glede na to, kaj pravijo drugi.

Največ kar pa lahko vsi skupaj naredimo, je to, da ne postanemo del mehanizma, ki onesnažuje spletni prostor.

Dobra debata z argumenti je vedno dobrodošla in z njo ni nič narobe. Ker vedno iščem priložnosti za rast in razvoj, sem sama sebi že pred nekaj leti dala izzv in se namenoma spustim v kakšno spletno debato v komentarjih, da "vadim" način pisanja.

Kako nekaj napisati, da izhaja iz nekih racionalnih argumentov, ki ne sporžijo nadaljnjega čustvenega odziva, ampak morda človeka celo umirijo ter omogočijo normalen pogovor naprej. Včasih skušam namenoma poiskati še drugo plat ali neko perspektivo, ki ponudi drugačen razmislek.  

Ne gre zgolj za moj prav (no včasih se tudi pri tem zalotim), ampak za trening spletne komunikacije.