• Manca Razboršek

Strah pred smrtjo

Smrt je za večino ljudi še vedno nekaj končnega, nekaj, kar zaključi naš obstoj in nas pošlje v strašno neznano ali nekaj, kar nam odvzame ljubljeno osebo.

Že v najstniških letih sem prenehala verjeti, da se rodimo, zrastemo in umremo in potem se na podlagi teh 70 ali 80 let zemeljskega življenja določi naša večnost (pekel ali nebesa). To enostavno nima smisla. Če je Bog Ljubezen...to nima smisla. In tako se je začelo moje raziskovanje tega, kaj se dogaja z našimi dušami. Smrt je namreč nekaj strašnega predvsem, ker je našemu zemeljskemu umu nepoznano in zato velik tabu.


Še ne dolgo nazaj je bilo za slovenski prostor značilno bdenje ob umrlem, t.i. ležanje na parah. Umrla oseba je dve noči oziroma tri dni ležala v domačem okolju, kjer so se od nje poslovili bližnji, sosedje ter tisti, ki so jo poznali. Ob truplu so molili za njeno dušo ter glede na lokalne običaje izvajali določene obrede. Smrt je bila tako nekaj »domačega« in čas, ki je minil med smrtjo ter pogrebom namenjen slovesu živih od preminule osebe, na drugi strani pa tudi čas, da se je duša poslovila od telesa ter svojcev.


Smrt je v sodobni družbi postala tabu. Nekaj o čemer se v resnici ne govori.


Izgnali smo jo iz domov ter prestavili v institucije, ki se s tem ubadajo namesto nas. Ko oseba umre v bolnici ali domu, je ne vidimo več, od nje se poslovimo šele na pogrebu in največkrat ni posebnih obredov, ki bi pomagali v času prehoda duše.


Ob smrti se zavest loči od telesa in večina tega, čemur rečemo osebnost, vključno s čustvi ter mentalnimi vzorci, se še drži zavesti. Zato velikokrat pride do zmede, saj zavest ne dojame, kaj se je zgodilo in se še zadržuje ob telesu.

Hkrati pa prepričanja o smrti in z njo povezana čustva vplivajo na zavest in tako določajo, kaj se bo dogajalo takoj po tem, ko telo ne priklepa več duše v zemeljsko realnost. Ker je kreacija v nefizičnem svetu takojšnja, se izoblikuje natanko tisto, kar osebnost in nižji deli zavesti verjamejo, da se zgodi po smrti. To pa je lahko izjemno strašljivo.


Ko se smrti odvijajo znotraj institucij, kjer so vibracije polne trpljenja, osamljenosti, nepredelanih čustev preteklosti, lahko pride do neprijetnih pojavov in celo ujetosti dela zavesti v lastna prepričanja. Tako lahko na eteričnem nivoju mine kar nekaj časa, da se zavest prečisti teh nižjih stanj zavedanja ter združi z zavestjo duše iz katere izhaja.


Potem pa so tu še svojci, ki se z izgubo težko soočijo ali sprijaznijo in s temi čustvi še dodatno otežujejo prehod duši, ki odhaja. Spustiti in dovoliti duši da odide, kljub lastni bolečini ob tej ločitvi je zato dejanje izjemnega poguma in ljubezni. Večina ljudi se namreč tej bolečini ob izgubi želi izogniti, ker je lahko izjemno boleča.


Vezi, ki jih tekom življenja stkemo drug z drugim na miselnem, čustvenem in energetskem nivoju nas povezujejo in zavezujejo.


Ne glede na to ali je odnos poln ljubezni ali sovraštva nas povezuje z osebo. In te vezi bolijo, ko se trgajo. Ob odhodu nekoga, ločitvi in ko zapusti ta svet. Bolečino občutimo tam, kjer so vezi pripete v naša energetska telesa in močnejše kot so, bolj nas boli. Tudi fizično. Če bi te vezi lahko videli, bi spoznali, da to največkrat niso tanke vrvice, ampak so lahko železne verige ali celo debele ladijske vrvi.


Bolj kot raziskujem duhovni svet, bolj odkrivam, kako majhen del dušinega izkustva predstavlja eno človeško življenje. Bolj kot se odpiram višjim stanjem zavesti, bolj se mi odpira večdimenzionalnost bivanja in manj sem vezana na identificiranje samo s tem življenjem. To osvobaja in hkrati omogoča, da cenim vsak trenutek, ki mi je na voljo, da lahko izkusim tisto, česar v nefizičnem ni možno. Bolj se tudi zavedam, da je to čemur rečemo smrt zgolj in samo prehod. Da je vsak v tem življenju z določenim namenom in z nekim drugim v drugem življenju. Čedalje bolj se zavedam, kako čudežno smo vsi povezani med seboj, a hkrati je vsak na tej Zemlji zgolj zaradi lastne izkušnje, ki jo je izbrala njegova duša.


Ni me strah smrti. Vem, da imam vlogo in nalogo, ki moji duši omogoča izkušnjo za katero se je odločila. Ne glede na to ali se moja osebnost z njo strinja ali podlega svojim željam in predstavam okolice o tem, kaj bi morala. Ko bo ta izkušnja v polnosti zaključena ali je v tem telesu ne bo več mogoče doživljati, bo duša ta del zavesti potegnila nazaj k sebi in izbrala naslednjo izkušnjo.


Prav zato, ker sem v stiku s tem delom svoje dušne zavesti tudi vem, kaj je del moje realnosti in kaj vanjo ne spada. To notranje zavedanje je neprecenljivo in želela bi, da ljudje, vsak pri sebi, pridejo do tega, ker je to čudovito osvobajajoč občutek, ki je neprecenljiv prav v teh časih.


Lepota obdobja v katerem se nahajamo je v tem, da dejansko lahko znotraj enega življenja doživimo več izkušenj kot so imele naše duše možnost kdaj koli v Zemeljski zgodovini.


Utelešenje zavesti duše je tista, ki omogoča, da je ta proces izkušanja sploh mogoč in to je proces prebujanja ter razsvetljevanja o katerem jih toliko govori. Smrt namreč ne pomeni zgolj izgube telesa, ampak menjavo identitete, razgradnjo prepričanj in pogojevanj, ki določajo naše delovanje. Ta proces pa je naporen in nekateri ga ne zmorejo ali pa niso pripravljeni nanj v takšni obliki. Še posebej, če njihovim življenjem vlada strah.


Velika transformacija, smrt družbe, kakršno smo poznali, prehod iz 3D v 5D, prehod v novo dobo, vse to so poimenovanja, ki jih v tem času lahko zasledite. Kaj od tega vibrira z vami, kakšno »smrt« boste doživeli na individualnem nivoju in koliko večdimenzionalnosti si boste dovolili pa je odvisno od tega, koliko se je vaš um pripravljen odpreti višjim vibracijam vaše lastne duše. Včasih smrt pomeni svobodo, včasih svoboda povzroči smrt. Kdo smo mi, da bi sodili, katera pot je za koga prava?



125 views0 comments

Recent Posts

See All