Strah pred smrtjo

Smrt je za večino ljudi še vedno nekaj končnega, nekaj, kar zaključi naš obstoj in nas pošlje v strašno neznano ali nekaj, kar nam odvzame ljubljeno osebo.

Že v najstniških letih sem prenehala verjeti, da se rodimo, zrastemo in umremo in potem se na podlagi teh 70 ali 80 let zemeljskega življenja določi naša večnost (pekel ali nebesa). To enostavno nima smisla. Če je Bog Ljubezen...to nima smisla. In tako se je začelo moje raziskovanje tega, kaj se dogaja z našimi dušami. Smrt je namreč nekaj strašnega predvsem, ker je našemu zemeljskemu umu nepoznano in zato velik tabu.

Še ne dolgo nazaj je bilo za slovenski prostor značilno bdenje ob umrlem, t.i. ležanje na parah. Umrla oseba je dve noči oziroma tri dni ležala v domačem okolju, kjer so se od nje poslovili bližnji, sosedje ter tisti, ki so jo poznali. Ob truplu so molili za njeno dušo ter glede na lokalne običaje izvajali določene obrede. Smrt je bila tako nekaj »domačega« in čas, ki je minil med smrtjo ter pogrebom namenjen slovesu živih od preminule osebe, na drugi strani pa tudi čas, da se je duša poslovila od telesa ter svojcev.

Smrt je v sodobni družbi postala tabu. Nekaj o čemer se v resnici ne govori.

Izgnali smo jo iz domov ter prestavili v institucije, ki se s tem ubadajo namesto nas. Ko oseba umre v bolnici ali domu, je ne vidimo več, od nje se poslovimo šele na pogrebu in največkrat ni posebnih obredov, ki bi pomagali v času prehoda duše.

Ob smrti se zavest loči od telesa in večina tega, čemur rečemo osebnost, vključno s čustvi ter mentalnimi vzorci, se še drži zavesti. Zato velikokrat pride do zmede, saj zavest ne dojame, kaj se je zgodilo in se še zadržuje ob telesu.

Hkrati pa prepričanja o smrti in z njo povezana čustva vplivajo na zavest in tako določajo, kaj se bo dogajalo takoj po tem, ko telo ne priklepa več duše v zemeljsko realnost. Ker je kreacija v nefizičnem svetu takojšnja, se izoblikuje natanko tisto, kar osebnost in nižji deli zavesti verjamejo, da se zgodi po smrti. To pa je lahko izjemno strašljivo.

Ko se smrti odvijajo znotraj institucij, kjer so vibracije polne trpljenja, osamljenosti, nepredelanih čustev preteklosti, lahko pride do neprijetnih pojavov in celo ujetosti dela zavesti v lastna prepričanja. Tako lahko na eteričnem nivoju mine kar nekaj časa, da se zavest prečisti teh nižjih stanj zavedanja ter združi z zavestjo duše iz katere izhaja.