Že nekaj časa me preganja in tišči tema, povezana s predniki in slovenskim prostorom. Glede na obsežnost bi lahko rekla, da je to kolektivna travma o kateri SE NE GOVORI in ni mi znano, da bi kdo o tem razmišljal. Zato sem se odločila, da zapišem svojo zgodbo in zgodbo moje družine. Verjamem namreč, da je zgodovina naša učiteljica, ki nam razloži od kod prihajamo in kaj prinašamo, na nas pa je, da razumemo ter ne ponavljamo istih napak.
To je dolg članek, ker teme ni mogoče razložiti na kratko. Upam in verjamem, da bo v pomoč vsem tistim, ki se mučijo s svojim finančnim položajem in ne razumejo, zakaj jim nikakor ne uspe preboj. Da bo pri marsikom to branje vzpodbudilo dovolj radovednosti in bo raziskal zgodovino svoje družine ter vzorce razmišljanja in čutenja, ki se skrivajo v družinski dediščini.
Upam pa tudi, da bo ta zapis zasejal seme za začetek zdravljenja finančne zavesti in lastne vrednosti, ki je na tem kulturnem območju (z nekaj svetlimi izjemami) precej nizka in temelji bolj na pomanjkanju kot obilju.
Začelo se je z mojo osebno zgodbo, ko sem se odločila, da pustim službo in »grem na svoje«. Naivno sem mislila, da vem precej, saj sem v desetletju kadrovanja spoznala delovna mesta in procese, poleg tega sem ravno zaključila MBA in … že po treh mesecih pristala na trdnih tleh realnosti preživetja samostojne podjetnice.
Tisto, kar je bilo zanimivo, da so me ljudje od samega začetka spraševali, zakaj imam odprt s.p. in ne d.o.o., ker pri spju odgovarjam z vsem svojim premoženjem. Odgovarjala sem jim, da mi tako ali tako nimajo česa vzeti, ker nimam ničesar lastniškega. Živela sem v najemniškem stanovanju, edino avto je bil pisan name. Ko gledam nazaj iskreno priznam, da sem bila ponosna na to, da nimam ničesar, kar bi mi lahko vzeli.
Ko dovolj dolgo brskaš po sebi, najdeš marsikaj. Zanimalo me je, od kod v meni ta res močna želja po lastnem podjetju, ki pa se nikakor ni realizirala kot sem si želela. Nekega dne, me je prešinilo! Podjetniško žilico (vsaj željo) imam po mamini strani. Moja prababica in pradedek sta bila lastnika veležganjarne pred drugo svetovno vojno. Svoje otroštvo sem preživela v hiši, na kateri je bila zbledela tabla, da sta to hišo dala postaviti Franc in Ivanka leta 1927!
In v bistvu to ni bila samo hiša, ampak ogromna hiša, ki je imela zgoraj stanovanja, spodaj pa poslovne prostore, ki smo jim še vedno pravili: točilnica, pisarna,… Velika klet, ki je bila polna ogromnih lesenih sodov, je bila zaprta, ker notri ni bilo elektrike. Hiša je imela svojo pralnico in hlev. Pa skladišče in še ene pisarne. Poleg hiše je bil velik sadovnjak z več kot 20 sadnimi drevesi, po katerih sem plezala celo otroštvo.
Poleg hiše je celoten kompleks obsegal še dve stavbi, spet ogromni poslopji, kjer je bilo do osamosvojitve skladišče podjetja Fructal Alko. Dobro se še spomnim tam zaposlenih in viličarjev, pa tega da so mi velikokrat v roke stisnili sadni sok. Meni je bilo to vse tako vsakdanje, da o tem nisem posebej razmišljala, kasneje so spraznili prostore in leta 1998 smo se od tam odselili.
Čeprav sem začela svojo samostojno pot kot angelska terapevtka in s cvetnimi esencami, sem sebe dojemala kot podjetnico. In se še. Ko sem ugotovila, da pravzaprav izhajam iz podjetniške družine, mi je to postalo še toliko bolj jasno. To je moja dediščina!
Veležganjarna, ki je delovala pred drugo svetovno vojno, je bila ena največjih v Jugoslaviji. Na leto je bilo v brinjevec predelanih cca 30 železniških vagonov brinja. V enem od dokumentov v družinskem arhivu je zapis, ki pravi, da je naša družina kuhala žganje že v 17. stoletju. Kar pomeni, da je bilo trgovanje in podjetništvo res že dobro utečena družinska tradicija.
Moja mama ima album v katerem je zbranih skoraj 100 etiket za različne likerje in žganja, ki s(m)o jih proizvajali. Spomnim se, da sem se kot otrok večkrat povzpela na ogromno podstrešje, kjer je bilo teh nalepk na kupe. Moja je bila tudi naloga, da poiščem vse različne etikete in jih uredim v album. Spomnim se starih steklenic v velikih zabojih, ki smo jih zmetali stran, ker noben ni imel ideje, kaj naj z njimi.
Ko sem raziskovala od kod v meni podjetništvo, sem šaljivo ugotovila, da s cvetnimi esencami zgolj nadaljujem družinsko tradicijo. Steklenice so se iz 1l sicer pomanjšale na 20ml stekleničke, rož'ce se ne namakajo več tednov v alkoholu, ampak so narejene s cvetno metodo, ki odtisne življenjsko silo cvetke v vodo, žganje pa deluje zgolj kot konzervans.
Pravzaprav sem nadgradila vse skupaj, saj esence ljudem sedaj pomagajo in dovolj je že nekaj kapljic. Nihče ne more postati alkoholik in upam si celo trditi, da s tem prečiščujem družinsko karmo, ki sem jo podedovala od prednikov, pridelovalcev žganih pijač in likerjev.
Toliko za uvod. Sedaj pa k bistvu.
Družinska karma in družinska travma
Celo življenje sem priča temu, kako se družinska karma prenaša naprej. Prej omenjena točilnica bi bila danes bar. Ljudje so tam pili, nekateri preveč in ko so se njihovi dolgovi nabrali, so prepisali kakšno njivo ali parcelo v gozdu na mojo prababico in pradedka. Okoli teh njiv in gozdov se še danes žlahta ne more dogovoriti kaj in kako. Z mojimi današnjimi očmi vidim, da kljub temu, da je bil to del poplačila dolga, to ni dobra karma, saj je dolg nastal zaradi podpiranja odvisnosti in alkoholizma. Okoli dediščine ne bom pisala, ker je tega za celo knjigo in na tem področju čiščenje karme opravlja moja mama.
Sedaj pa travma.
Kadar sem prišla h zdravilcu, jasnovidcu ali bioenergetiku je bilo eno prvih vprašanj: "Zakaj si pa ti tako jezna? V sebi nosiš ogromno jeze." Prosim? Meni se ne zdi, da bi imela težave z jezo bolj kot kdo drug.
Očala sem dobila v tretjem razredu osnovne šole, enako moja mama, ki je kratkovidnost podedovala od svojega očeta, mojega dedka. Po TKM je to povezano z jetri in jezo.
Jezo sem torej morala razkriti in dekodirati od kod prihaja. Na enem od seminarjev pred nekaj leti, kjer smo delali meditacijo in je bilo dovolj ljudi (dovolj kolektivne energije) so se stvari končno razkrile in poklopile.
Moja prababica je umrla od virusnega hepatitisa, bolezni jeter. To torej ni moja osebna, ampak naša družinska jeza, ki seje razdor v družini že desetletja. V tistem trenutku sem začutila, kako se čisti moja korenska čakra, kako odteka ta energija potlačene jeze nekam dol v zemljo.
Ahhhh končno.
Po seminarju sem najprej poklicala mami in jo vprašala, kaj se je pravzaprav dogajalo s staro mamo takrat, ko so vse nacionalizirali. Rekla je: »Uh, kakor mi je oče povedal (moja mama je bila rojena kasneje), je bila jezna in se je borila kot ris, da ne bi vsega vzeli, dokler potem ni zbolela in ni več mogla.«
Po drugi svetovni vojni je Jugoslavija izvedla nacionalizacijo oziroma podržavljenje.
Koščki sestavljanke so se končno zložili skupaj. Družinska travma, jeza, frustracija in zato sem se jaz tako dobro počutila, ko sem govorila: "Saj ničesar nimam, torej mi ne morejo ničesar vzeti!"
Pi#$@*&/
Kasneje sem izvedela, da je podjetje Alko dobilo večino nacionalizirane naše tehnologije, vključno z nekaterimi recepti.
Nekaj dejstev o lastnini in nacionalizaciji
V obdobju fevdalizma je bila lastnina določena s pripadnostjo po rojstvu, medtem ko so bili kmetje večinoma brez zemlje in brez lastninske pravice. Fevdalizem je bil odpravljen 1848 in šele takrat se je z razvojem industrije in razcvetom meščanstva ter širjenjem podjetnosti začela ustvarjati pridobljena privatna lastnina.
Po drugi svetovni vojni pa se je za imetnike privatne lastnine pričelo temno obdobje. Nacionalizacija je politično gospodarski ukrep, s katerim se PRISILNO podržavi privatna lastnina z nadomestilom ali brez njega bivšim lastnikom. Proces nacionalizacije se je pričel že med drugo svetovno vojno in trajal do leta 1963.
Komunistična partija Jugoslavije, ki je monopolizirala oblast, je sledila sovjetski praksi in izvedla podržavljanje zasebne lastnine, država pa ni bila zavezana za plačilo odškodnine. Na podlagi sprejetega akta ali predpisa so bile fizičnim in pravnim osebam odvzete različne oblike premoženja, deloma ali v celoti.
Do konca leta 1948 je v Jugoslaviji državni gospodarski sektor postal prevladujoč, saj je KPJ do takrat že podržavila več kot 90 % zasebnih in tujih gospodarskih podjetij.
Ko je Slovenija postala samostojna, so izvedli proces denacionalizacije, ki naj bi povrnil lastnino prvotnim lastnikom. S tem naj bi popravili krivice, ki jih je storila prejšnja država. Večina lastnine je bila v precej slabem stanju, saj uporabniki zanjo niso skrbeli, veliko je bilo dotrajanega, porušenega ali je bila spremenjena namembnost.
Zakon o denacionalizaciji se je večkrat spreminjal in spomnim se, da so v našem družinskem postopku na vsaki razpravi določene stvari, ki so bile dogovorjene na prejšnji morali spremeniti, ker se je vmes spremenil zakon.
Danes je pravica do lastnine spoštovana in zapisana v ustavah večine sodobnih demokratičnih držav.
Posledice za posameznike in družbo
Predstavljajte si, da postavite svoje podjetje, ki je uspešno, z njim preživite VOJNO, potem pa pridejo tuji ljudje, ki so ravnokar prišli na oblast in rečejo: TO NI VEČ TVOJE. Nimaš več pravice do lastnega posla, nepremičnin! V hišo naselijo tuje ljudi, ker je po njihovih standardih to, kar si zgradil zase in svojo družino preveč razkošno in zato bodo v sosednji spalnici (ker eno imaš ti dovolj) spali novi najemniki, ki jim je država to sobo PODARILA.
Drugi primer so bili gradovi in (vele)posestva. Predstavljajte si, da je vaša družina skozi stoletja skrbela za svoje premoženje, ki je prehajalo iz roda v rod. Potem pa nekega dne pride državni uradnik, ki je bil še do nedavnega hlapec na eni od družinskih posesti in ti z nasmeškom na obrazu pod nos vrže, da tvoja družinska dediščina ni več tvoja. Da v enem majhnem stanovanju lahko ostaneš, ostalo pa se bo predelalo in prišli bodo tuji ljudje, ki jim je država to PODARILA, ker smo enakopravni in noben ne sme imeti več kot drugi.
Takšnih družin je bilo v Sloveniji OGROMNO. A o tem se ne govori. O tem se celo zelo malo ve. Celo v Wikipediji je o tem napisan ZGOLJ EN STAVEK.
Našla sem eno magistrsko nalogo, ki je procese (de)nacionalizacije pogledala z vidika procesa družbene modernizacije in eno, ki govori o procesu same nacionalizacije celo na konkretnih primerih. Vse ostalo so v glavnem zgolj zakoni in nekaj omemb v procesu moderne zgodovine Slovenije.
Zakaj je to tako pomembno?
Ker je del slovenske družbe globoko ranjen na področju upravljanja z lastnino.
Razvoj podjetništva v Sloveniji se je pričel sorazmerno pozno in kot je zapisano v Razpravi o zgodovini slovenskega podjetništva s simpozija, ki se je odvijal leta 1994: Prva desetletja 19.stoletja dejansko bolj sodijo v 18., naslednja pa pripravljajo dogajanje, ki polneje zaživi ob prelomu z 20. stoletjem in ga nato upočasni I. svetovna vojna.
To pomeni, da se je pomembnejši razvoj podjetništva pričel šele z nastankom kraljevine SHS po 1. svetovni vojni in v 20 letih do druge vojne šele dobil prve izkušnje. Nato se je zgodil vojna in po njej nacionalizacija, ki je razvoj podjetništva, kaj šele kapitalistično miselnost zaustavila za naslednjih 50 let. Šele z osamosvojitvijo Slovenije se je trg spet odprl in ljudje so dobili možnost, da začnejo ustvarjati lasten kapital. OD ZAČETKA.
Zato se ni čuditi, da šele sedaj po 30 letih samostojnosti šele (spet) nekaj vemo o vodenju podjetij.
Ko smo imeli na študiju MBA modul o družinskih podjetjih je bilo to nekaj, kar me je zelo pritegnilo. Nekako domače in izjemno zanimivo je bilo poslušati, kako predavatelj sodeluje z družinskimi podjetji v katerih že 5 generacija skrbi za rast in razvoj. Ko smo delali študije primerov družinskih korporacij, so njihovi začetki segali v konec 19. in začetek 20. stoletja. Svetovni preboj so naredili v 60. in 70.ih letih 20.stoletja, ter se transformirali v globalne korporacije v 90. letih.
Če se pri nas ne bi zgodila nacionalizacija bi bila jaz 4. generacija v družinskem podjetju s tradicijo.
Slovenska mentaliteta glede lastne vrednosti
Naši predniki so živeli v pogojih, kjer ni bilo akumulacije kapitala. Nekaj stoletij smo bili brez resnega lastnega plemstva in šele v 19. stoletju bolj aktivno prebujali narodno zavest. Stanje v katerega so se rodili naši prapradedki in prababice ni bilo zavidanja vredno in ga najlepše opiše naslednji odstavek iz že prej omenjene Razprave:
Pri razpravljanju o virih akumulacije kapitala na Slovenskem moramo izhajati iz naše realnosti: velikosti, bogastva in lege etničnega ozemlja ter narave naših ljudi. Nekaj tisoč goldinarjev je v nekaterih okoljih in pri nekaterih ljudeh lahko drobiž, pri nas pa je to že spoštovanja vredna vsota. Glede socialnega položaja naših prednikov ne smemo videti samo njihove revščine, ampak tudi njihovo skromnost. Bahatost je razmeroma redka, bogastvo vzbuja več zavisti in lažnih govoric kot spoštovanja. Podatki o naših furmanih v Trstu govorijo o njihovi izredni skromnosti. Preživljali so se s kruhom in česnom, kar so običajno prinesli s seboj,' za prenočevanje je bila važna le streha nad glavo. Nemški vozniki so bili veliko bolj zaželeni gostje tamkajšnjih gostiln, ker so več trosili. Veliki večini naših kmetov je bilo udejstvovanje v neagrarni sferi ekonomska nuja, pomemben dodatni vir za preživetje. Večina si ni želela denarja vlagati v širitev dejavnosti, ampak v imetje in večanje posesti. Vlaganje v nepremičnine so bile sanje mnogih, skrbno so ustvarjali prihranke za težke čase in starost. Marsikje kmetov dninarjev niso plačevali v gotovini, ampak v naturalijah ali s služnostmi v gozdu. Po mentaliteti je Slovencu bližja hranilnica kot delniška družba. To ni le izraz vrednot določenega kulturnega kroga, ampak tudi znak določene zaostalosti okolja. Ta pojav v Evropi ni redek in Slovenci v tem pogledu niso izjema.
Po zemljiški odvezi leta 1848, ko je uradno konec fevdalizma, je veliko plemičev svoja gospostva, sedaj veleposesti prodalo. Viri pa tudi pišejo, da je bilo pri mnogih novih graščakih opaziti pomanjkanje volje za pridobivanje in ustvarjanje novega bogastva, strah pred poslovnim tveganjem in investiranjem. Bolj so bili dovzetni za oddajanje pridobitnih virov v zakup ter vnaprejšnja prodaja sečnje lesa. S tem so precej izgubljali na vrednosti posestev in hkrati se je pokazalo, da je njihov vzor rentništvo, ne pa investiranje in širjenje premoženja.
Za 19. stoletje lahko trdimo, kljub nekaj izjemam, da plemiči oziroma veleposestniki pri ustvarjanju novega kapitala niso bili uspešni in niso odigrali vidne vloge. Nasprotno pa je poslovanje z njimi omogočilo kar dobre zaslužke. Glede akumulacij kapitala so neverjeten talent pokazali tudi mnogi kmetje. V povprečju so pridobili majhen kapital, ki pa so ga znali dobro obrniti.
Naša podjetniška dediščina ni blesteča. Predniki so se znašli, zaradi svoje skromnosti, ki so je bili deležni od svojih prednikov pa niso pustili pomembnejšega pečata v gospodarstvu. Ko se je ravno začelo, je prišla ena vojna, pa druga in nato komunizem pa socializem, ki je Slovencem bolj pisan na kožo. Vsi enaki, vsi enakopravni in zato enako bogati/revni v tej majhni državi, kjer pol ure vožnje z avtomobilom že pomeni, da greš nekam daleč.
Pot podjetništva je res proces osebne rasti, saj je potrebno spremeniti marsikatero lastno omejujoče prepričanje. Je tudi čiščenje družinske karme in družinskih prepričanj. Ker pa je zgodovina naša učiteljica se moramo naučiti tudi tega, da bomo vse, kar ustvarjamo kot dediščino predali naprej. Zato se moramo vprašati tudi, kaj želimo zapustiti našim zanamcem. Ali smo postali tako egocentrični, da nam je vseeno?
Kupec, ki je na koncu kupil našo nekdanjo družinsko hišo nima integritete, nima etike in še manj zavesti, ki bi vključevala poštenost. Glede na karmo, ki jo ima hiša, je sedanji lastnik vibracijsko ustrezen. Spoznala sem tudi njegovega sina, ki je prevzel upravljanje te nepremičnine in videla, da bo šel po očetovih stopinjah. Hiša še stoji, a razpada in vem, da jo bo izkoriščal dokler se ne bo podrla.
Drugo hišo v tem kompleksu smo več let prodajali in sem jo večkrat energetsko prečistila in naredila kar nekaj obredov, da se je našel kupec, ki jo je končno kupil ter jo podrl. Naredil je vrt in igrišče za svoje vnuke. Nekoč bodo lahko tam postavili hišo, ki ne bo obremenjena s preteklostjo, ki izhaja iz naše družine.
Tretje poslopje je še v lasti mojega strica in ga uporablja. Čuden prostor je to. Skladišče, ropotarnica, delavnica. Ne bi o tem. To bodo morali razreševati moji bratranci.
Na prelomu v 21. stoletje je vpliv globalnega trga in ameriške miselnosti THINK BIG udaril v slovenski prostor in od tedaj skuša slovenceljne prepričati, da naj začnemo razmišljati o milijonih in se nehamo ubadati z drobižem. Na vse naše rane iz preteklosti bomo preprosto nalepili nalepko YOU CAN DO IT in že jutri zaračunavali 5,6 in 7 mestne številke.
Glede na našo kolektivno zgodovino to ne bo šlo in tista ideja o tem, da smo druga Švica, nima prav trdnih temeljev. Najprej moramo transfromirati stoletja skromnosti, če bomo želeli kdaj obračati veliko denarja.
Slovenci potrebujemo vizijo, ki je kolektivna in potrebujemo vsak svojo osebno vizijo za našo prihodnost ter prihodnost vseh, ki prihajajo za nami, hkrati pa odplačati grehe in dolgove naših prednikov ter končno narediti spravo s seboj, predniki in vsemi sosedi.
Kako že gre tisti rek: narod si bo pisal sodbo sam.
»Jaz sem gospod, tvoj Bog, goreč Bog, ki pokorim krivico očetov na otrocih do tretjega in četrtega rodu« V. knjiga Mozesova, V. pogl. 9. vrsta.
Vse, kar počneš, delaj zase in sedem generacij, ki pridejo za teboj.
Irokeški zakon
Nekaterim je jasno. Kdaj bo nam?
Mešanica cvetnih esenc, ki pomaga transformirati prav zgoraj opisane travme in vzorce je na voljo v >> spletni Lekarni za dušo <<
Viri:
https://sl.wikipedia.org/wiki/Nacionalizacija
Podjetništvno na Slovenskem, Razprave s simpozija, 1994
https://ojs.inz.si/pnz/issue/download/281/237
Ernst Bruckmüller, NOVE RAZISKAVE ZGODOVINE AVSTRIJSKEGA MEŠČANSTVA
https://zgodovinskicasopis.si/zc/article/download/1365/1681
Celec Tjaša, Jugoslovanske nacionalizacije (1945-1963), magistrsko delo, 2013
https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=71694&lang=slv
Katarina Lazarevič Ule, Denacionalizacijski upravičenci v slovenski tranziciji, magistrsko delo, 2013
Zanimiva zgodba Janka Kersnika, ki sem jo odkrila med iskanjem informacij
https://sl.wikisource.org/wiki/Očetov_greh