Ko vsi čakamo, da se bodo napovedi o Zlati dobi, duhovnem prebujenju človeštva in razsvetljenju kot ga v zgodovini še ni bilo, uresničile, nekateri še vedno ne vidijo dlje od svojega nosu. Jaz, jaz, jaz in moje, moje, moje je mantra, ki jo (ne)zavedno oddajajo v svet.
Meja med tem, da nekomu ni dovoljeno, da bi izrazil svoje iskreno in resnično esenco ter egom, ki dokazuje, kako je pomemben, je navzven velikokrat nevidna. Tudi znotraj osebe, je velikokrat precej zabrisana.
Kaj natančno to pomeni?
Vsak posameznik v času svojega življenja nenehno gradi identiteto, ki je povezana z njegovimi vlogami, ki jih igra v življenju, z načinom razmišljanja, prepričanji, vrednotami, čustvi ter delovanjem.
Vse to nenehno primerja z zunanjim svetom, situacijami v katerih se znajde in osebami, s katerimi vstopa v interakcije. Ker je identiteta posameznika večplastna in predvsem je za večino ljudi bistvo njihovega obstoja ter preživetja kot individuma, jo branijo za vsako ceno.
Mislim, torej sem!
Slavni Descartov izrek, ki smo ga v zahodni civilizacij vzeli presneto zares, se kaže v »jaz imam vedno prav« in »moje razmišljanje je pravo, tvoje napačno«. Ker je naše lastno razmišljanje postalo način preživetja identitete, je glavna naloga ega, da išče in se primerja s tistimi, ki razmišljajo enako. Vse ostalo je grožnja identiteti.
V vsakdanjem življenju se s tem srečujemo vsakodnevno, ko večinoma zagovarjamo svojo sliko realnosti, svojo identiteto in s težavo sprejemamo drugačnost. Drugačnost pa je že v drugih prehranjevalnih navadah, komu verjamemo, kateri TV program spremljamo, v kateri trgovini kupujemo, da ne omenjam politične opredeljenosti.
Kjer ni sprejemanja, je prisotno obsojanje.
S tem pa pridemo do naslova tega zapisa. Dokler obstaja drugačnost, že sama prisotnost te drugačnosti ogroža identiteto. Zato pride do obsojanja, zanikanja in želje po izničenju te drugačnosti. V letu epidemije smo dnevno priče tovrstnim dejavnostim, ki se kažejo v komunikaciji pa tudi v aktivnostih.
Zato je svet razdeljen.
Ljudje se identificirajo na vseh področjih življenja in se zato tudi delijo na za in proti, na mesojede in rastlinojede, na vegetarijance in vegane, na leve in desne, na naše in vaše, na bele in črne, na rdeče in zelene, na …
Ni ga področja, kjer se ljudje ne bi razdeljevali in (agresivno) branili svoje pozicije, kot da jim bo nekdo odvzel smisel življenja, če bodo dopustili, da je prav tudi kaj drugega kot to, v kar sami verjamejo. Dokler se identiteta gradi na zunanjih simbolih, opredelitvah in sistemih, se tovrstna situacija težko spremeni.
Dokler je identiteta vezana na osebnost, imam jaz prav ti narobe!
Šele, ko posameznik začne z iskanjem odgovora na vprašanje »Kdo sem?«, začne presegati okvire omejene osebnosti in identitete ega. Ko posameznik išče in odkriva globlje nivoje sebe in lastnega sebstva, se odmika od zunanjih identifikacij in spoznava, da njegova notranja resnica, njegovo bistvo presega omejitve časa, prostora ter zunanjih simbolov.
Nenavezanost na lastno identiteto, na identificiranje z zunanjimi simboli, situacijami in osebami, ne pomeni, da bo posameznik prenehal obstajati. Šele, ko bo segel globlje vase, preko vlog, ki jih vsakodnevno igra, preko vrednot kulture in časa v katerem živi, preko svojega imena in priimka, bo našel tisto pravo zavest, ki je brezčasna, a edinstvena.
Nekateri pravijo tej zavesti Višji jaz, drugi Duša. Nekateri gremo še globlje in dosežemo stanja zavesti, kjer se raztopijo tudi unikatne kvalitete duše v Enosti, ki zaobjema vse, česar si um tudi predstavljati ne more. Včasih, v trenutku popolne sproščenosti, predaje in bivanja v trenutku, marsikdo za hip začuti to Enost. Takrat preseže omejitve lastne identitete in tudi v vsakodnevnem življenju lažje sprejema drugačnost, manj obsoja ter predvsem ve, da imamo vsi prav in hkrati nihče.
Ali to pomeni, da izginemo? Da ne vemo več, kdo smo? NE. Le navezani nismo več na to, kdo smo kot oseba z imenom in priimkom v tem življenju, ampak kako in koliko ta osebnost dopusti, da se skoznjo izrazijo kvalitete Stvarstva ter kakšna je ta izkušnja. To pa je proces, ki traja, to pa je pot k sebi, ki jo mora prehoditi vsak zase, v svojem tempu in na svoj način.
Coaching je proces v katerem odkrivaš svoj jaz, svoja prepričanja, svoje globine. Ponudi ti večjo sliko, ki ti omogoči uspeh v tvojih prizadevanjih. Več o coachingu na poti ka sebi preberi tukaj >>>