Slovenski arhetipi - junaki, ki to niso in trpeče ženske

Nezavedna kolektivna energija slovenskega naroda je še eno precej neraziskano področje. Arhetipi so del tega nezavednega in določajo tudi to k čemu stremimo ter kaj nas podpira.

Kaj sploh je kolektivno nezavedno?

Koncept kolektivnega nezavednega je sredi 19. stoletja predlagal Carl Jung, ustanovitelj analitične psihologije. Na splošno se nanaša na dimenzijo, ki presega zavest in je skupna izkušnjam vseh ljudi. Gre za koncept idej, vzorcev čustvovanja in razmišljanja, ki so skupni vsem ljudem in jih poznamo kot arhetipe. Je kot nekakšna skupna platforma iz katere črpajo vsi pripadniki neke skupnosti in se je razvijala v dolgem časovnem obdobju. Del tega so miti, pravljice in predvsem ustna izročila, ki prehajajo iz roda v rod.

V družbenem smislu je zunanji izraz tega nezavednega kultura. O kulturi se običajno ne sprašujemo, šele v primerjavi z drugo kulturo pa prepoznamo, da lahko obstajajo razlike v veščinah, znanjih in sprejetih načinih vedenja v družbi. Kultura določa, kako pripadniki družbe razmišljajo in čutijo, usmerja njihovo delovanje in določa njihov pogled na življenje. Kultura je način življenja članov neke družbe, zbirka idej in navad, ki se jih njeni člani naučijo v procesu vzgoje in se prenašajo iz generacije na generacijo. Če pripadate neki družbi, ste neizogibno del njene kulture.

Tako kot ima posameznik svoje nezavedno, ima tudi družba svoje nezavedno. Za področje nezavednega velja, da je potlačeno, da ni vidno na prvi pogled, hkrati pa nas usmerja in deluje brez, da bi se tega zavedali. Spada v kategorijo: TAKO PAČ JE.

Del kolektivnega nezavednega so torej arhetipi, miti in pravljice in Slovenci tukaj nimamo svetlih vzorov. Naše junake je mogoče našteti na prste ene roke – tudi, če nam kakšen prst manjka!

Kralj Matjaž, Peter Klepec in Martin Krpan

Junak je moralno, fizično in/ali intelektualno nadpovprečna oseba in prav zato za tiste, ki se z njimi poistovetijo, privlačen, vabi k poistovetenju in vleče z zgledom.

Zgoraj omenjeni trije so v tej kategoriji. Recimo. Martin Krpan je sicer junak umetne pripovedke, ki je ponarodel že ob izidu leta 1858. Slovenci smo ga vzeli za svojega, ker je bil močan in iznajdljiv. Čeprav je iznajdljiv le, ko gre za reševanje svoje kože in ne gre spregledati, da raje izbere »švercanje« soli kot polovico cesarstva.

Peter Klepec je šibak in droban deček, zelo navezan na svojo mater. Njegova mati je zelo revna, vendar delavna, skrbna in dobrega srca. S sinom sta živela v skromni bajtici, brez zemlje. Da sta se preživela, je vsak dan hodila na delo k sosedu. Ko je mati delala pri sosedu, je on pasel kozo in se igral. Bil je vesel, srečen in ubogljiv deček, vse dokler ni odšel k sosedu za pastirja. Tam je spoznal, kaj je hudobija in sovraštvo in zato si je nadvse želel, da bi postal močan. To željo mu je uresničila gorska vila, ki mu je dala čudežno moč, s katero se je maščeval pastirjem in poskrbel za lepše življenje svoje matere, sebe ter vseh ljudi, ki so potrebovali njegovo pomoč.

Pravljico o kralju Matjažu v izvedbi Frana Milčinskega pa si lahko preberete na Wikipediji. Kralj Matjaž je še najbolj mitološki lik, ki že stoletja čaka, da ga bomo Slovenci zares potrebovali. In tako kot on čaka nas, tudi mi čakamo njega. Ne vem, če obstaja še kje na svetu tako pasiven junak kot je naš Kralj Matjaž. A ker arhetipi odsevajo naše lastno nezavedno, smo mi kot narod tisti, ki smo pasivni.

Prav tako kot je Krpan len in nepripravljen prevzeti odgovornost, ki pride z lastnino. Martin Krpan je kot nekakšen prototip Slovenca predstavljen tudi tujcem in kar lahko izvedo je, da da smo sicer delaven narod, ki pa raje lenari, naša prava narava je nekoliko potuhnjena, ker se navzven radi kažemo taki, kot nismo.

In Peter Klepec, ki svoje moči ne ponese v širni svet, ampak ostaja doma, pri mami in obdeluje družinsko njivico.

Slovenska mitologija je bila še najbolj izražena skozi literarne junake: Prešernov Črtomir iz Krsta pri Savici, Iztok iz knjige Pod svobodnim soncem, Kekec in Rožle Josipa Vandota in seveda Cankarjev hlapec Jernej, med novejšimi pa še stripovski Zvitorepec.

Hmmm, zanimiva nabirka »junakov« pa noben od njih zares pravi heroj. Le kako naj potem slovenski moški v sebi poišče veličino.

Ženske junakinje

Morda pa najdemo na ženski strani svetel zgled!? Grem iskat...

….

Iščem po zgodovini…

…

V mojem kolektivnem nezavednem ne najdem arhetipov, ki bi me kot žensko navdihnili.

...

Najdem zgolj eno diplomsko delo: Pogled na slovensko žensko skozi mitološke like

Prešernova Urška, Lepa Vida in Cankarjeva mati

Dodam lahko še Pehto, za katero je Vandot morda dobil navdih v babi Pehtri (demonski ženski), ki pa si jo delimo s širšo evropsko mitologijo. Boginji iz slovanske mitologije, ki sta ostali v današnji zavesti (morda zato, ker so se ohranila tudi imena) sta Živa in Vesna, na ostale v slovanskem panteonu pa je spomin zbledel. Kdaj se nazadnje slišali za: Lado, Morano, Dogano in Mokoš?

Vida je bila slovanska boginja zakonske sloge in sreče, ampak v ljudskem kolektivnem, ki jo nazadnje ubesedi Prešeren, se spremeni v nesrečno mlado ženo, poročeno s starim možem (kar naj bi nakazovalo nerazrešen odnos z očetom) in bolnim otrokom, ki jo črn zamorc premami, da se vkrca na njegovo ladjo in gre dojit otroka španske kraljice. Arhetip ujetosti med dolžnostjo ter osebnimi željami, ki ne ponuja odrešitve.

Khm, khm…

Mati je do trpeče in nemočne ženske, ki se nenehno žrtvuje za druge povzdignjena na piedestal v Cankarjevi literaturi. Res zgled, h kateremu hrepeni vsaka ženska!!!

Ostane nam še lepa ljubljančanka Urška, ki v svoji naivnosti (in če sklepamo po arhetipu lepe Vide nerazrešenim odnosom z očetom) nasede privlačnosti tujca (enako kot Vida) ter z njim odpleše v svojo pogubo.

Kaj iz tega lahko potegnemo ženske?

Ne biti lepa in poželenja vredna kot Urška (arhetip mladenke), zakon je grozen, ampak to je tvoja dolžnost (Lepa Vida – arhetip mlade matere) in tvoja naloga je, da delaš vse za druge brezpogojno in skozi žrtvovanje kot Cankarjeva mati. Če ne vstopiš v nobeno od teh vlog in se posvetiš recimo zdravljenju z močjo Narave boš teta Pehta, izobčena in stara, napol divja ženska, ki se te bodo vsi bali.

Kaj nam torej to pove o slovenski kolektivni energiji?

Nič vzpodbudnega, navdihujočega, kaj šele zaželenega. Ujeti v lastne sence svoje nemoči, trpljenja in neizraženih hotenj. Zgodovina nam sicer pripisuje nekaj iznajdljivosti, precej vzdržljivosti in sposobnosti čakanja na nekoga od zunaj. Rešitelja ali rešiteljico, ki pa je nedosegljiv-a, odsotn-a ali preveč zaverovan-a vase, da bi se ukvarjal-a z malim človekom.

Včasih imam občutek, da so še pravljična bitja kot so vile, rojenice in bogovi obupali nad našo omejenostjo, preprostostjo in neambicioznostjo.

Potlačeni vzorci in čustva, ki butnejo ven le na vsakih nekaj sto let (med kmečkimi upori in osamosvojitvijo je minilo skoraj 500 let!) ni nekaj, na kar bi lahko bili ponosni. Še dobro, da imamo očaka Triglava, goro, ki ima na voljo milijone let, da bo dočakala prebujenje in premike slovenskega naroda.

Moj namen sicer ni bil pristati v takšnem pesimističnem koncu tega zapisa, ampak res je žalostna tale naša mitološko arhetipska podoba. Prav zato je Slovencem lažje uspeti v tujini, kjer so energije podprte z drugačnimi arhetipi.

Barbara Celjska se je omožila z ogrskim kraljem in tako postala cesarica Svetega rimskega cesarstva, kraljica Češke, kraljica Ogrske, kraljica Nemčije - edina slovenska kraljica, kar jih je naša dežela izvozila, a je baje tako mlada zapustila Celjsko grofijo, da ni čutila povezanosti s tem področjem. Zato tudi Slovenci zanjo bolj malo vemo.

In tako o uspešnih slovenskih ženskah lahko beremo v člankih z naslovi Pozabljena polovica ter Prezrte in zamolčane velike Slovenke.

Kaj lahko stori vsak posameznik in posameznica?

GLOBOKO IN DOLGO RAZMISLITE O SEBI.

Po kom se zgledujete in kdo v svetovnem merilu (pač nimamo svojega) je oseba, ki vsebuje vse tiste kvalitete, ki si jih želite zase in svoje potomce? Začnite živeti v skladu s temi kvalitetami in v tem duhu vzgajajte svoje otroke.
Začnite se veseliti uspehov drugih in naj bodo znanilci tega, kar je možno, kar zmorete tudi vi, če se potrudite in nemoč preusmerite v proaktivnost. Vzdržljivost za trpljenje imate v genih, zakaj je ne bi raje usmerili v vzdržljivost za doseganje ciljev.
Bodite zavestni in čuječi glede svojih odnosov – od tega kaj tolerirate in kaj opravičujete, čeprav veste, da ni prav ali dobro. Ženske, ki tolerirajo neprimerno in destruktivno vedenje svojih partnerjev, s tem podpirajo točno to vedenje. Pika. Moški, ki postavi svojo mamo pred svojo ženo daje jasno vedeti, da popkovine ni zmožen prerezati in postati odrasel, zrel moški.

Da, na ženskah je večja teža, ker so moški bolj nepripravljeni prevzeti odgovornost (še enkrat preberite opise arhetipov, če vam ni jasno zakaj in njuno Kralja Matjaža Frana Milčinskega).

Še kaj bi se našlo in bom vesela, če boste enkrat za spremembo vi meni napisali, kaj je še mogoče in kakšne so še rešitve. Za jamranje se obrnite kam drugam.

Ko brkljate po svoji psihi in čustvih, ne zanemarite podpore, ki jo na zgornjem področju lahko ponudita cvetna esenca Lipe, ki spodbuja srčno komunikacijo ter zbuja modrost prednikov in esenca Rdeči mak, ki pomaga pri razreševanju družinske karme.