Prosim, imej se rada!
Prosim imej se rada. Tako zelo pomembno je to. A tako nerazumljeno. Ker premnoge ženske ne poznajo tega, kaj pomeni ljubiti sebe, imeti se rada, je to koncept, ki ga ne razumejo. In mislijo, da je dovolj že to, da so si fizično všeč. Da jim je fizično všeč vsaj en del njihovega telesa. Oči ali pa lasje. Da je dovolj, da gredo na kavo s prijateljicami in to že naj bi pomenilo, da se imajo rade.
Hkrati pa niso srečne v svoji koži, se v njej ne počutijo udobno, se ne sprejemajo in si obljubljajo, da se bodo vzljubile, ko se bo zgodilo to in to, ko bodo spet shujšale, se znebile gubic, se vpisale na jogo, se pobarvale, si uredile nohte… In se ne zgodi. Ne zgodi se, ker vsa zunanjost lahko odseva le tisto, kar se dogaja znotraj. Drugače je to maska. Vprašajte moške!
Zagledajo lepo žensko, urejeno, s čudovito postavo, na obrazu popoln make-up… kot iz revije ali filma… potem pa ob vsej tej vizualni lepoti poslušajo njeno jamranje o dekagramih maščobe na njenih bokih, o frizerki, ki je ni postrigla kot bi ona želela, kako sama sebe ne more videti, dokler si ne nadene pudra in maskare…
O tem, da lepota prihaja od znotraj smo slišali že tolikokrat, da je postal kliše, ki ga nihče več ne zna definirati.
Toda ni samo lepota tista, ki prihaja od znotraj. Vse je že v tebi. Še en kliše? Da, če ga ne razumeš. Če ne dojameš njegovega pravega sporočila. Ko začutiš, kako tvoja notranjost seva ven v svet okoli tebe, to ni več kliše.
Toda sloji nepredelanih čustvenih dogodkov so velikokrat tako gosti, da vse tisto, kar je spodaj ne more sijati. Generacije žensk označene kot preobčutljive, sentimentalne, patetične, nestabilne, histerične, tečne ipd. samo zato, ker smo čustvena in čutna bitja. In smo se naučile, da je določena čustva bolj varno kazati kot druga. Tista globoka, ki prodrejo v dno duše pa je najboljše skriti, čisto pozabiti, jih zapreti globoko v klet nezavednega. In potem nastopi tisti občutek otopelosti, ko ni ničesar. Ko je vse varno pospravljeno v globinah energetskega polja.
Vendar se vse to kaže v tem, kar se dogaja v življenju. Na nezavednem nivoju veš, da nekaj ni ok. Da občutki nevrednosti, jeze na sebe, jeze na svet okoli tebe, strah pred tem, da ne boš sprejeta, da boš zavrnjena, če izraziš sebe in svoja čustva, globoke ranjenosti in tiste sence, ki te ranjenosti spremljajo… vse te informacije nosiš vedno s seboj. In te informacije ti pravijo: Nisi vredna ljubezni! Še lastne ljubezni ne. Deli tebe, ki si jih zanikala ti govorijo, da nisi celostna. Da ti nekaj manjka. Ali pa imaš česa preveč.
Ker je svet tvoje zrcalo, ti skozi dogodke in ljudi prinaša tvoj odsev. Nepredelane zlorabe se ponavljajo, morda kot psihološka in čustvena ali celo energetska zloraba. Čustvene ranjenosti se pojavljajo vedno znova in te zavrtijo v negativno spiralo, ki ustvarjajo prepričanje, da se tebi to itak vedno dogaja. In tako pritegneš še več takšnih situacij.
Hrepeniš po nekom, ki bi ti pokazal ljubezen. A kaj, ko se sama ne sprejemaš, ne poznaš niti svojega jezika ljubezni in ga zato največkrat ne prepoznaš, ko pride k tebi. Ne znaš sprejeti ljubezni tudi takrat, ko pride k tebi. Zato je tako neskončno pomembno, da se soočiš sama s seboj. Celostno. Na vseh nivojih. Da pogledaš v vse kotičke svojih temnih kleti. Greš tja, kamor te je nabolj strah.
Ljubezen do sebe NI najbolj romantično potovanje.
Na začetku že ne.
Na začetku je naporno, strašljivo, grozno, celo odbijajoče. Misliš, da ne boš zmogla, da je prehudo. Da si na napačni poti. Da še nisi pripravljena., Da še ni pravi čas. Občutki so neprijetni, zato jih interpretiraš, da tega ne čutiš kot nekaj, kar bi bilo primerno zate. In tako se pojavijo izgovori.
Toda draga moja, ljubiti sebe, pomeni sprejeti sebe brezpogojno. Tako svojo luč, kot tudi svojo senco. In predvsem senca potrebuje ogromno ljubezni. Zato ljubezen do sebe vodi najprej skozi temne doline, ki so strašne in … temne.
Lahko je namreč ljubiti prijetne dele sebe. Težje je sprejeti neprijetne plati.
Toda ali lahko sonce reče: svetilo bom samo na dobre ljudi, slabim pa ne bom dalo svoje svetlobe? Prav tako tvoje notranje sonce, brezpogojna ljubezen tvoje duše, tvoja božanska narava, ki se želi izraziti, osvetli vse dele tebe.
Seveda lahko izbereš površinsko življenje. Iz dneva v dan na avtopilotu. Greš in malo meditiraš, ampak ne preveč, da te ne odnese, prebereš knjige na temo osebne in duhovne rasti, na internetu spremljaš par gurujk in gurujev, ki ti pašejo, ker pišejo lepe afirmacije. Živiš za druge. Se pretvarjaš, da živiš kar v redu življenje. Da ti v resnici nič ne manjka. Da imaš še kar dobro razmerje, čudovite otroke (otroci so vedno čudoviti razen, kadar imajo težave in takrat z veseljem posvetiš svoje življenje reševanju njihovih težav), redno službo, ki ti omogoča, da živiš še kar dobro, greš na morje. Greš na kavo s prijateljicami, v shoping, za vikend obiščeš enega od evropskih velemest…..
Ali pa se odloči, da boš izrazila sebe v polnosti, da boš spoznala vse dele sebe in se soočila s svojo lastno senco in s svojo lastno veličino božanskega bitja. Odloči se, da se boš ločila od starih prepričanj, da boš raziskala temne doline in jih sprejela kot del sebe. Odloči se, da se boš brezpogojno sprejela in se zaljubila vase z vsem, kar predstavljaš. Odloči se, da boš investirala čas in energijo v največjo naložbo svojega življenja. SEBE. In ne samo, da se boš imela rada. Postala boš kanal za ljubezen, ki se pretaka skozi tvojo dušo. Izkusila boš sebe kot del brezpogojne Ljubezni iz katere izhajaš in je zato to točno tisto, kar v resnici si.
Samo sami sebi lahko damo ljubezen, ki jo potrebujemo. Večino časa pričakujemo, da bodo drugi zapolnili našo praznino, da nas bodo drugi ljubili takšne kot smo in nas cenili. Neizpolnjena pričakovanja prinesejo razočaranja, če pa že nekdo zapolni našo praznino, nas je strah, da bi ga izgubili. Čas je, da si ponudite tisto, kar potrebujete. Danes sprejmi odločitev, da boš sprejel-a sam-a sebe in se vzljubil-a.