Odnosi so v osnovni definiciji človeštva. V tem zapisu pogledam nanje s sociološkega vidika. Kot diplomirani sociologinji mi je tak pogled blizu. Naraven.
Zakaj so odnosi tako zelo pomembni?
Verjamem, da so osnova našega življenja odnosi. Kakršnikoli. Vsi. Smo namreč bitja odnosov. Od samega začetka, ko se dojenček rodi na svet, se uči od mame oziroma skrbnice ali skrbnika v njegovi najbližji okolici. Med vsemi »živalmi« človek pride na svet z najmanj opreme za preživetje. Učenje o svetu se začne skozi interakcijo s starši. Otrok opazuje in spoznava, da se svet odziva nanj. Da ima njegovo delovanje posledico – nasmehne se in obraz tam zunaj se zasmeji nazaj, zajoka in dobi hrano, nego ali samo objem.
Preživetje posameznika je odvisno od naučenih vzorcev vedenja. Ljudje že dolgo nimamo več nagonov v smislu programiranih genskih navodil za določene načine vedenja. Učimo se skozi odnose.
Količina dotika, skrbi in ljubezni v najzgodnejšem obdobju je pomembna za zdrav razvoj osebnosti. Raziskovalci so spremljali razvoj otrok, ki v najzgodnejšem obdobju niso dobili (dovolj) teh osnovnih potreb. Po padcu Ceaușescujevega režima v Romuniji so prišle na dan grozljive razmere v tamkajšnjih sirotišnicah. Otroci so bili večinoma prepuščeni sami sebi, zanemarjani, da ne omenjam še kaj hujšega. Ker se z njimi ni nihče ukvarjal, so bile njihove kognitivne sposobnosti minimalne, veliko jih je razvilo duševne bolezni in okrnjen fizični razvoj. Večina znanstvenih ugotovitev o razvoju možganov v najzgodnejšem obdobju razvoja prihaja ravno iz romunskih sirotišnic po padcu režima.
Sama sem po osnovni izobrazbi sociologinja, zato me te teme še toliko bolj zanimajo, prav tako pa moja profesija v samo bistvo preučevanja postavlja odnose, ki so značilni za neko družbo, kar ustvarja določeno kulturo. V tej kulturi rojeni in vzgojeni posamezniki v procesu socializacije prevzamejo vrednote in norme. Ker so to del kulture v kateri odrastejo, se o njih ne sprašujejo. Tako to pač je. Ko pa se posameznik začne ukvarjati s sabo, ko začne odkrivati kdo je kot individuum znotraj te družbe, se pojavijo tudi vprašanja glede čustvenih in miselnih obrazcev, ki so prešli nanj s strani staršev oz. odraslih.
V času odraščanja se je oblikovala naša osebnost na podlagi čustev, ki smo jih zaznavali od svojih staršev, način razmišljanja glede na pravila, ki so nam jih postavljali odrasli in naša lastna interpretacija tega, ki so jo povzročili lastni filtri skozi katere se je duša utelesila.
Nihče med nami ni rojen kot nepopisan list. S seboj nosimo zgodovino izkušenj naše duše.
Proces odkrivanja sebe, spominjanja lastnega izvora in iskanja lastne resnice je zato večnivojsko. Ko se sprašujemo zakaj počnemo, kar počnemo in čemu se vedemo na način kot se, začnemo odkrivati vedno nove povezave, nivoje, razloge in vzroke. V sociologiji obstaja t.i. primarna socializacija, ki je proces učenja od dojenčka dalje, praviloma znotraj družine. Gre za proces oblikovanja identitete in v teoriji velja, da je primarna socializacija trajna in nespremenljiva. Sekundarna socializacija nastopi ob vstopu v šolo oziroma izobraževalne institucije. Terciarna pa, ko nastopimo službo, ob menjavi poklica, v bistvu vsakič, ko moramo prevzeti norme in vrednote nove družbene skupine v katero vstopamo.
Obstaja še resocializacija, ko se izničijo učinki prejšnje socializacije in sprejmejo nove oblike vedenja, vrednotenja in čustvovanja. Zakaj to opisujem in kaj ima to z odnosi? Vse!
Odnosi so glavni dejavnik skozi katerega poteka naša socializacija. Zato so odnosi osnova naše človeškosti. Identiteta posameznika se vedno (pre)oblikuje v interakciji z drugimi posamezniki. Brez odnosov vse izgubi pomen.
Če bi te danes za vedno izstrelili na Luno, kjer imaš na voljo vse za preživetje in ti dali na izbiro, da vzameš s seboj 5 ljudi ali 5 milijard evrov… kaj izbereš? Denar ti prav nič ne koristi, če ga imaš kje porabiti, kajne? Hrana in zdravje sta pomembna za preživetje našega telesa, odnosi pa so potrebni za preživetje naše osebnosti in s tem nas kot individuuma. Bolj kot so nam ostali posamezniki čustveno blizu, bolj so intenzivna tudi naša čustva, bolj pomembno je, da ohranimo lastno individualnost, zato tudi hitreje in močneje reagiramo.
Danes nevroznanost preučuje različne nivoje vpliva odnosov na možgane. Na možgane vplivajo misli in čustva, ki sprožajo hormone, ustvarjajo nove nevronske povezave in vklapljajo ter izklapljajo gene. Znanstveniki tako ugotavljajo tudi, da je zdravje tesno povezano s kvaliteto odnosov, ki jih ima posameznik, saj se naša biologija intenzivno odziva na dogajanje znotraj odnosov. Tako so dobri odnosi tudi podlaga za dobro zdravje.
Obstaja odnos, ki je za vsakega posameznika najpomembnejši. To je odnos do samega sebe. Ta se razvija celo življenje. Je podlaga vsem ostalim odnosom.
Če želiš izboljšati svoje odnose, je zato samo en način, ki bo dal konkretne in želene rezultate – izboljšaj svoj lastni odnos do sebe.
Razišči svojo identiteto, spoznaj kdo si, resocializiraj sebe. Sociologija se namreč v eni stvari moti: primarna socializacija ni nespremenljiva. Delo na sebi lahko spremeni tudi najzgodnejše zapise, jih transformira ter ti pomaga postati najBoljša verzija tebe.
V odnosih se zrcali vaš lasten odnos do sebe. Ko izboljšate odnos do sebe, izboljšate odnose z drugimi. Če ste se znašli na točki, kjer nimate več idej, ko ste že preizkusili vse ali pa bi enostavno želeli svoje odnose še izboljšati, si poglejte POT K SEBI >>>
Če ti je zapis všeč, sitsni srček spodaj desno <3 Hvala!