Ljudje smo bitja odnosov

Tokrat sem razmišljala o pomembnosti odnosov. In se odločila, da pogledam nanje z bolj sociološkega vidika.

Zakaj so odnosi tako zelo pomembni?

So v namreč v osnovi definicije človeštva. In tudi sama verjamem, da so osnova našega življenja odnosi. Kakršnikoli. Vsi. Smo namreč bitja odnosov. Od samega začetka, ko se dojenček rodi na svet, se uči od mame oziroma skrbnice ali skrbnika v njegovi najbližji okolici. Med vsemi »živalmi« človek pride na svet z najmanj opreme za preživetje. Učenje o svetu se začne skozi interakcijo s starši. Otrok opazuje in spoznava, da se svet odziva nanj. Da ima njegovo delovanje posledico – nasmehne se in obraz tam zunaj se zasmeji nazaj, zajoka in dobi hrano, nego ali samo objem.

Preživetje posameznika je odvisno od naučenih vzorcev vedenja. Ljudje namreč že dolgo nimamo več nagonov v smislu programiranih genskih navodil za določene načine vedenja. Učimo pa se skozi odnose.

Količina dotika, skrbi in ljubezni v najzgodnejšem obdobju je pomembna za zdrav razvoj osebnosti. Raziskovalci so spremljali razvoj otrok, ki v najzgodnejšem obdobju niso dobili (dovolj) teh osnovnih potreb. Po padcu Ceaușescujevega režima v Romuniji so prišle na dan grozljive razmere v tamkajšnjih sirotišnicah. Otroci so bili večinoma prepuščeni sami sebi, zanemarjani, da ne omenjam še kaj hujšega. Ker se z njimi ni nihče ukvarjal, so bile njihove kognitivne sposobnosti minimalne, veliko jih je razvilo duševne bolezni in okrnjen fizični razvoj. Večina znanstvenih ugotovitev o razvoju možganov v najzgodnejšem obdobju razvoja prihaja ravno iz romunskih sirotišnic po padcu režima.

Sama sem po osnovni izobrazbi sociologinja, zato me te teme še toliko bolj zanimajo, prav tako pa moja profesija v samo bistvo preučevanja postavlja odnose, ki so značilni za neko družbo, kar ustvarja določeno kulturo. V tej kulturi rojeni in vzgojeni posamezniki v procesu socializacije prevzamejo vrednote in norme. Ker so to del kulture v kateri odrastejo, se o njih ne sprašujejo. Tako to pač je. Ko pa se posameznik začne ukvarjati s sabo, ko začne odkrivati kdo je kot individuum znotraj te družbe, se pojavijo tudi vprašanja glede čustvenih in miselnih obrazcev, ki so prešli nanj s strani staršev oz. odraslih.

V času odraščanja se je oblikovala naša osebnost na podlagi čustev, ki smo jih zaznavali od svojih staršev, način razmišljanja glede na pravila, ki so nam jih postavljali odrasli in naša lastna interpretacija tega, ki so jo povzročili lastni filtri skozi katere se je duša utelesila.

Nihče med nami namreč ni rojen kot nepopisan list. S seboj nosimo zgodovino izkušenj naše duše.

Proces odkrivanja sebe, spominjanj