• Manca Razboršek

Je mogoče spremeniti partnerja in s tem izboljšati odnos?

Naša kultura je zgrajena na mitu romantične ljubezni, ki nam vsiljuje predstavo, da nekje čaka na nas tisti PRAVI, ki nas bo prebudil in odrešil, kot to naredijo princi v pravljicah ter bomo z njim živele srečno do konca svojih dni. In nekje globoko v sebi moški iščejo svojo princesko. Ta mit nakazuje, da bo ta nekdo, ki nas bo rešil, prišel od zunaj in nas odrešil naše lastne bede, dolgočasja, težav ter nas povzdignil na nivo blažene sreče in neizmernega blagostanja. Kadar od partnerja pričakujemo, da nas dopolnjuje, že samo to dejstvo nakazuje, da nosimo v sebi prepričanje, da nismo popolni. Da nam nekaj manjka. In zato potrebujemo partnerja, da to zapolni. Prvi korak do izpolnjujočega razmerja je zato ozdraviti najpomembnejše razmerje, ki ga imamo v življenju: razmerje s sabo. Odkriti kje je praznina, kje je notanja potreba po zunanji zadovoljitvi, spustiti se v svoje lastne globine ter se vzljubiti.


Poimenujmo ju Mojca in Tine


Mojca in Tine sta v srednjih letih, ko se soočita s krizo zakona. Ko sta bila v zgodnjih dvajsetih letih sta se zaljubila in začela ustvarjati skupno življenje, v skladu s pričakovanji družbe in okolice: redna služba, ustvarjanje doma, kredit. Potem so prišli otroci, ki so za nekaj časa postali njuno središče. Dan podoben dnevu, ko ga je dobra polovica namenjenega službi, druga polovica ukvarjanju z otroci. Enkrat ali dvakrat na leto dopust, ki prekine rutino. Mojca in Tine kmalu ugotovita, da sta se v tolikih letih, v življenjskem tempu, ki sta ga živela, oddaljila drug od drugega. Nista več mlada, postala sta bolj zreli osebnosti, vendar jima je vedno zmanjkovalo časa drug za drugega. Zato ugotovita, da sta le še dobra prijatelja. Spolnosti (skoraj) ni več. Še se imata rada na nek način. Morda je to iz navade. Morda zato, ker ni bistvenega razloga, da se ne bi imela. Morda se o tem nista niti spraševala. Enostavno drug z drugim živita iz dneva v dan.


Mojca je v tem času, poleg vzgoje otrok in gospodinjenja, gradila tudi kariero. Zato svojo energijo začne vlagati v poslovne dosežke. Dovolj je samozavestna, da sprejme napredovanje in ob tem začuti nov izziv. Veliko bolj je samozavestna kot pred leti, otroci je ne obremenjujejo več in svojo zrelost lahko uporabi v poslu. Njen prispevek postane pomemben, zato se ob tem dobro počuti in ne misli toliko na težave doma. Postane finančno neodvisna in lahko bi si privoščila tudi samostojno življenje.


Tine se je začel bolj intenzivno ukvarjati s športom. Kolesari, teče, pozimi gre s prijatelji na smučanje, poleti na jadranje, kupi si motor. V njem se prebudi mladostna energija, ki je v zadnjem desetletju nekam poniknila. Ko med svojimi prostočasnimi dejavnostmi srečuje ženske, se prebudijo tudi druge potrebe. Spoznava mlajše ženske, ki so neobremenjene, svobodne in to ga pritegne. Spomni ga na mladost in iskrice, ki jih je nekoč čutil ob ženski.

Mojca in Tine sta našla zunanje aktivnosti in te začnejo zapolnjevati praznino, ki jo čutita v skupnem partnerstvu. V vseh teh letih se nista imela časa poglabljati vase, zato ne znata ločiti med svojim lastnim nezadovoljstvom in nezadovoljstvom s partnerjem. Svoje lastno nezadovoljstvo projicirata na partnerja in to prevedeta v: ta partner mi povzroča nezadovoljstvo oz. mi ne nudi zadovoljstva. Nekaj časa zato iščeta nadomestilo v poslu, aferah in drugih stimulacijah zunanjega okolja. Toda dolgo to ne gre.


Potrebna je sprememba, toda kakšna? Nista več enaki osebnosti kot takrat, ko sta dahnila vsak svoj da, dokler ju smrt ne loči. Danes se gledata in sprašujeta kdo je oseba na drugi strani in kam je odšla tista oseba s poročnega dne. Kakšne so možnosti, ki vodijo ven iz statusa, kjer ni več čustev, strasti in vitalnega partnerstva? Logično nadaljevanje je seveda prekinitev odnosa in iskanje drugega "tam zunaj", ki bi povzročil, da bosta zadovoljna.


Ločitev? Večkrat se o tem pogovarjata, a ne prideta do zaključka. Premlevata možnosti, sprašujeta se, kaj je šlo narobe. Navzven vse izgleda skoraj idealno: kariera, odrasli otroci, ki se šolajo in si ustvarjajo svojo prihodnost, urejen dom. Navznoter ju razjedajo dvomi in vprašanja o tem, kaj je šlo narobe. Je v resnici šlo kaj narobe? Bosta še en par, ki bo polnil statistiko ločitev? Bosta raje živela drug mimo drugega in se pretvarjala, da je vse v redu? Za druge. Ker, kaj bo rekla okolica?! Kako razložiti, da ni nič resnega narobe samo… nista več za skupaj. Premlevata pluse in minuse, medtem pa čas mineva.



V življenju nismo dobili nobenega "priročnika", živimo v svetu, kjer nič več ne deluje kot bi moralo, novih rešitev še ni in hkrati je ta svet odsev našega notranjega stanja. Potrebujemo nova znanja in veščine za preživetje. Kot družba in kot posamezniki. Tudi moja osebna zgodba iskanja teh znanj in veščin se je začela, ker sem se znašla v situaciji, ko nisem vedela kako in kaj. Zadnjih 10 let tako raziskujem, berem, zbiram informacije, znanja in jih pretvarjam v izkušnje. Največkrat jih testiram na lastni koži, s tistimi, ki mi jih Vesolje pošlje na pot. Pogovarjam se z ženskami, ki pridejo k meni in z moškimi, ki iščejo svoje odgovore na svoj način. Vidim, kje se oboji vrtijo v krogu. Danes vem, da je nerazumevanje dinamike med moškimi in ženskami je velik vzrok za večino težav, takoj za slabim poznavanjem sebe.


Sama vem, da bi s tem znanjem in razumevanjem, ki ga imam sedaj čisto drugače reagirala in ne bi kar tako razdrla 8 letne zveze, ki sem jo imela (verjetno potem ne bi počela tega, kar počnem, ampak to je druga zgodba). Danes veliko bolje razumem moško marsovščino in se zavedam, da moram v pogovorih in odnosih z moškimi svojo venerjanščino ustrezno prevesti, če želim, da me razumejo.


Živimo v drugačnih časih. Energije, ki so nam na voljo, nas nekako silijo, da postajamo bolj zavestni tega kdo smo, kaj si želimo in kam želimo. Zato verjamem, da se moramo na novo naučiti tudi tega, kako ustvarjati partnerstvo. Stari vzorci ne delujejo več, ker niso prilagojeni na te nove energije. Sliši se hecno, vendar se je res tega mogoče naučiti. Zavest se je dvignila dovolj visoko, da ta znanja lahko razumemo, čutimo in živimo. Vse, kar je bila do sedaj teorija postaja praktično uporabno in izvedljivo.


Kaj lahko naredita Mojca in Tine? Najprej se morata obrniti vase. Vsak sam zase. Imeti iskren pogovor sama s seboj. Kaj v odnos prinašam in kaj pričakujem? In potem se morata iskreno pogovoriti drug z drugim. Primerjati svoje ugotovitve. Ali obstaja skupna vizija ali sta se že toliko oddaljila drug od drugega, da ju njuna zveza omejuje? Je njuna zgodba res zaključena ali se lahko še česa naučita skupaj?


Vsak par ima svojo individualno zgodbo. Ženske se pogosto odločijo in začnejo aktivno iskati rešitve. Obiščejo delavnice, seminarje, gredo na terapijo, svetovanje. Pomembno jim je, da najdejo rešitve za odnos. Moški se bolj obrnejo vase. Niso tako vešči s čustvi in komunikacijo, zato jim je bolj neprijetno o tem govoriti. Globoko v sebi imajo občutek, da bodo izpadli nesposobni, če bodo priznali, da potrebujejo pomoč. Zato njihov ego vztrajno zatrjuje, da z njimi ni nič narobe. Ženske tako »delajo na sebi«, moški pa prikrivajo svojo ranljivost in bolečine s še več športa, deloholizmom, velikokrat tudi s popivanjem in vztrajno zatrjujejo, da nimajo težav, ker se ob vsem tem res dobro počutijo.


Prepad med obojimi pa raste. In potem se le morda odločita za ločitev. Vsak postane samostojen. Se na novo postavi. Toda vse nezaceljene rane in bolečine ostanejo. In pojavi se notranja potreba po tem, da bi se našel nekdo, s komer bi se ustvaril nov odnos. Kajti le znotraj odnosov se rane in bolečine lahko zdravijo.


Kaj naj torej naredita Mojca in Tine?


Svoje vzorce o odnosu med moškim in žensko sta pridobila že v času otroštva, ko sta opazovala vsak svoje starše. V svojem otroškem načinu razmišljanja in čustvovanja, sta si ustvarila notranji zemljevid tega kako bi moral oziroma ne bi smel delovati partnerski odnos. Zato je dobra izhodiščna točka, da z drugačnimi očmi pogledata na odnos vsak svojih staršev.

Odličen začetek je, da odnos med svojimi starši zapišeta. Kakšna je bila mama, kakšen je bil oče. Kako sta delovala skupaj, kakšen je bil njun odnos doma in kako sta se kazala zunaj doma. Ni toliko pomembno ali je to res ali ne, ampak kako se ju onadva spomnita in kako sta onadva doživljala odnos med njunimi starši. Že samo s tem preprostim pisanjem bosta marsikaj zanimivega odkrila. Predvsem to, kje še danes delujeta kot njuni starši. Če sta dovolj pogumna in odprta za komunikacijo, lahko drug drugemu pokažeta ta zapis in pokomentirata, kje vidita, da v odnos prinašata naučene vzorce iz primarne družine.


Naslednji korak je, da se naučita čutiti svoje potrebe, jih ustrezno poimenovati in komunicirati drug z drugim. Mojco in Tineta je globoko v srcu strah, da bo partner opazil pomanjkljivosti in napake, zaradi katerih bi lahko ljubezen presahnila. Prav zaradi tega si velikokrat nadeneta maske, s katerimi skrivata notranjo ranljivost.


Spomnim se, ko sem sama pred nekaj leti začela novo vezo. Preselila sva se in vračala sem se s sprehoda, ko se je v meni sprožil nek proces globoke žalosti. Solze so me oblile in, ko sem prišla pred hišo, sem se hitro umirila, potlačila solze, da me partner ne bi videl objokano. V trenutku, ko sem to naredila, sem se zavedla tega in se vprašala, zakaj me partner ne bi smel videti objokane. Sledila je misel, ki je odgovorila, da bo mislil, da sem šibka. Hitro sem se vprašala, zakaj bi morala biti močna in ne bi smela biti šibka. Oglasil se je velik strah, ki je rekel: »Ker te potem ne bo maral več in te bo zapustil!« Za hip sem se zdrznila, šokirana, presenečena, zmedena in se v tistem trenutku odločila, da temu strahu ne bom verjela. Če je njegova ljubezen do mene pogojena s tem, da bom vedno močna, potem pa je najbolje, da se kar takoj konča. To pa lahko preverim le na en način. Dovolila sem, da se je vrnila žalost, da so se ulile solze, vstopila sem v stanovanje, kjer sem seveda srečala njegov zbegan pogled in rekla: »Pojavila se je žalost, jokam, ker je to del mene, me lahko prosim samo objameš in si z menoj. Nisem vedno samo močna, včasih sem zelo zelo ranljiva in šibka.« Še vedno zmeden me je objel in držal v svojem objemu, dokler se nisem pomirila. Ne samo, da me ni zapustil, ampak sva se še bolj povezala. Prvič sem si zavestno dovolila ranljivost in od takrat dalje v zvezi ne skrivam nobenih svojih čustev. A najprej sem morala premagati sebe in svoj strah.


Tudi Mojca in Tine se bosta morala soočiti s svojimi strahovi, ki jima preprečujejo, da bi se drug pred drugim pokazala ranljiva. Pozdraviti bosta morala vsak svoje rane, kajti le tako bosta lahko postavila nove temelje na katerih bosta lahko zgradila odnos na novem, višjem nivoju, z znanjem in razumevanjem drug drugega.


Vedno je seveda možno tudi nadaljevanje in vztrajanje v trenutni situaciji, sprijaznjenje s tem, da sta navznoter neizpolnjena in v bistvu nesrečna. Zato lahko bežita vsak po svoje, ona blaži stres s pomirjevali in antidepresivi, on z ustvarjanjem življenja izven njune zveze. Ali pa le gresta skozi celoten proces ločitve, ki zna biti boleča in draga. Za oba.


Kaj pa vidva in vajin odnos? Kaj bosta naredila? Seveda je odvisno od tega, koliko vama je vajina dvojina dragocena. Bosta letošnji mesec ljubezni okrasila le navzven ali bosta pogledala vase in se dotaknila svojih najglobljih senc ter hrepenenj, da jih bosta lahko osvobodila, pozdravila in nato nadgradila. Drug drugega pri tem lahko podpirata ali pa podirata.

V mesecu marcu v Klubu 13 vse o odnosih - od toksičnih in destruktivnih, do avtentičnih in ljubečih. Cel mesec na voljo FB skupina, dostop do arhiva, spletni tečaji in meditacije. Pridružita se nam tukaj >>>


Recent Posts

See All
KONTAKT

Manca Razboršek s.p.

C. Ljubljanske brigade 23

1000 Ljubljana

040 888 978

info@manca.si

  • Black Facebook Icon
  • Black Twitter Icon
  • Black Instagram Icon
  • Black YouTube Icon

© 2019 by Manca Razboršek s.p., Life&Soul Coach